Potrjevanje okužbe na novi koronavirus se od začetka epidemije ni spremenilo – v brisih iz nosno-žrelnega dela dokazujejo genom virusa. Petrovec poudarja, da je to v tem trenutku najboljša in zanesljiva metoda dokazovanja okužbe. “Menim, da je pri nas diagnostika primerljiva s katerokoli drugo visoko razvito državo,” je ocenil v pogovoru za STA.

Se pa kaže majhnost Slovenije v dobavljivosti reagentov. “Ker zbolevajo ljudje v bistveno večjih državah, kot so Francija, Italija, Španija pa tudi Nemčija, je dobava reagentov precej okrnjena, zato smo na stalnih zvezah z dobavitelji.” Pozitivno je v Sloveniji to, da različni laboratoriji sodelujejo z dobavitelji z različnih koncev sveta, zato med samo ne tekmujejo za isti material, ki ga je “nemogoče zagotoviti, da bi ga bilo dovolj”, je pojasnil.

Velika težava je tudi pri dobavi brisov – osnovne palčke, s katero vzamejo vzorec pri bolniku. “Večina glavnih dobaviteljev je v Italiji. Lastniki največje tovarne pa so Američani in je praktično vsa dobava usmerjena v ti dve državi, ki ju epidemija veliko bolj tepe kot Slovenijo,” pojasnjuje Petrovec.

Hitre serološke teste, ki naj bi na podlagi protiteles v krvi dali rezultat o okužbi v petih minutah, Petrovec odsvetuje, saj so preverjeno nezanesljivi. “Po naših izkušnjah bolniki potrebujejo vsaj sedem dni, da po pojavu bolezni lahko s takimi testi dokažemo protitelesa na SARS-CoV-2. Pa še po sedmih dneh jih lahko polovica sploh nima protiteles.”

Ob tem je dodal, da tudi sicer vsi serološki testi niso enake kakovosti, poleg tega je pomembno, katere vrste protiteles dokazujejo. “Nekateri zmotno mislijo, da prisotnost protiteles v krvi pomeni, da lahko človeka vrnemo na delo. To seveda ne drži. Bolnika je vedno treba gledati celovito, treba je vedeti, koliko časa je bil bolan in koliko časa je minilo od okužbe in predvsem koliko časa ne kaže več znakov bolezni.”

Bi pa lahko že v naslednjih 14 dneh prišli do kakovostnih seroloških testov, ki bodo pomagali do diagnoze pri bolnikih, ki so nekoliko pozneje prišli v bolnišnico, torej sedmi, osmi ali deveti dan bolezni, ko je lahko koncentracija virusa v zgornjih dihalih majhna. A je po njegovih besedah treba ostati pri tem previden, saj “potrebujemo teste, ki se skladajo s potekom bolezni pri bolnikih, ki jih mi dnevno testiramo”.

Nestrpno pa pričakujejo test, ki bi lahko v 45 minutah dal zanesljiv rezultat, pri čemer bi analizirali bris nosnega dela žrela. “A ima težave z dobavo cela Evropa, namreč gre za ameriškega proizvajalca, ki glede na situacijo v ZDA spet povzroča omejeno dobavljivost”. Ta test bi bil ključnega pomena za hitro triažo pred namestitvijo bolnika v bolnišnico ali drugem potrebnem ukrepanju.

Veliko polemike v javnosti je v zadnjem času sprožilo vprašanje, koga testirati in ali je to v Sloveniji dovolj široko. Če bi testirali vse, ki kažejo znake okužbe z novim koronavirusom, bi po njegovih opozorilih lahko ostali brez reagentov. Tako bi brez testa ostali tisti bolniki, ki ga nujno potrebujejo zaradi resnega kliničnega stanja. Bo pa strokovna skupina, v kateri sodeluje tudi Petrovec, razširila indikacije za testiranje na večje število bolnikov.

“Želimo si, da bi potrdili več okužb. Verjamemo, da bo človek, ki dobi izvid, da je pozitiven na SARS-CoV-2, dosti bolj spoštoval ukrep samoizolacije, kot pa če ima neko okužbo, ki pa ni vzročno potrjena, in ko mu gre na bolje, že začne zahajati v javnost,” meni. Ob tem je dodal, da mora biti za širše testiranje na voljo dovolj kapacitet, osebja, predvsem pa reagentov.

Ob tem je opozoril, da testi niso namenjeni testiranju ljudi brez simptomov. “To bi lahko pomenilo, da bi jemali brise in testirali vse prebivalce, kar pa je neizvedljivo tako s finančnega, logističnega in s področja razpoložljivosti kvalitetnih reagentov.” Ne bi si želeli po poti nekaterih držav, ki so kakovost testiranja zamenjala za množičnost in uporabo nekvalitetnih in nezaneljsivih testov.

Obstajajo pa epidemiološke situacije, kot je recimo pojav virusa v domovih starejših občanov, ko se ob začetku izbruha testira vse, da se se jih lahko ločiti na okužene in neokužene ter s tem kar najhitreje zajezi širjenje virusa.

V domovih za starejše, ki so trenutno najbolj kritične točke pri širjenju koronavirusa, bi morali po Petrovčevem mnenju vsakemu človeku, ki tam dela – ne glede na profil – pred vstopom vsaj izmeriti telesno temperaturo in ga natančno izprašati o morebitnih simptomih. “To osebje je treba skrbno usposobiti, vzpostavit dobesedno vojaško disciplino. Namreč nihče ne sme v dom, ki bi kazal kakršnekoli znake bolezni, ne zaposleni in ne obiskovalci. Vsi delavci, ne glede na profil, ki bi kazali najmanjše znake bolezni morajo biti takoj testirani, vstop v dom pa zavrnjen. Enako že velja za bolnišnice,” je dejal.

Sicer pa je Petrovca pri novem koronavirusu presenetilo zlasti njegov potencial širjenja. “Nisem pričakoval tako eksplozivnega širjenja. Ne spomnim se, da bi kdaj pri kateri bolezni širjenje potekalo tako bliskovito,” je dejal.
Čeprav se tako influenca kot novi koronavirus prenašata kapljično, ju je težko primerjati glede kužnosti, saj sta si preveč različna, pravi Petrovec.

Mogoče je boljša primerjava s sarsom iz leta leta 2003. Obstaja teorija, ki je zelo verjetno pravilna, da ima virus SARS-CoV-2 v svojem genomu mutacijo, ki mu omogoča, da se veliko bolj učinkovito razmnožuje v zgornjih dihalih. Sars iz leta 2003 pa je prizadel spodnja dihala, zaradi česar je bil bolj smrtonosen, a se je zaradi manjšega razmnoževanja v zgornjih dihalih manj učinkovito širil.

Po Petrovčevih besedah ni nujno, da prisotnost virusa v žrelu pomeni, da je tak človek tudi kužen. Podatki, ki so jih objavili pred nekaj dnevi nemški znanstveniki, kažejo, da bi se lahko bolniki, ki so preboleli covid-19, varno vračali v okolje že po kakšnem tednu po tem, ko so brez simptomov okužbe, torej nekje 14 dni po začetku bolezni. “To je izjemno pomemben podatek. Tudi če je bila virusna nukleinska kislina, ki jo dokazujemo, še prisotnst, ne pomeni, da je virus še sposoben okužbe oz. prenosa na drugo osebo.”

Ni pa še znano, ali človek s tem, ko bolezen preboli, pridobi popolno naravno imunost. Poskusi na opicah so to sicer potrdili, a po njegovem mnenju to ne ne odraža realnega stanja. Prav vprašanje dolgotrajne imunosti bo vprašanje pri razvoju cepiva – ali bo takšno, da ga bo treba ponavljati, kot pri gripi, ali bo dolgotrajno.

Petrovec ne pričakuje, da bi bilo cepivo na voljo pred prihodnjo sezono, vsaj ne za širšo uporabo. “Moramo biti realni. Kdaj se dokaže učinkovitost cepiva? Takrat ko imate zadosti precepljenih ljudi, ki so virusu izpostavljeni. Samo to, ali neko cepivo uspe vzbuditi protitelesa, ni dovolj, da lahko ocenimo ali je cepivo učinkovito ali ne,” je dejal.