Demokratska stranka je bila prepričana, da lahko s še eno zgodovinsko ponudbo kljubuje zgodovini, ki po dveh predsedniških mandatih ene velike stranke skoraj vedno da priložnost drugi.

Zamisel o prvi ženski na čelu ZDA je bila zelo privlačna in stranka je imela pripravljeno prekaljeno kandidatko Hillary Clinton, ki so jo naklonjeni politiki, tudi predsednik Obama, opredelili kot najbolj usposobljeno osebo v zgodovini za ta položaj.

Clintonova je še pred uradno najavo kandidature v začetku poletja 2015 naredila vse, kar se je dalo. Mobilizirala je strankarske donatorje, organizirala ekipe na terenu in njena prevlada v anketah je vzela pogum številnim drugim kandidatkam, sploh pa kandidatom, ki niso želeli slišati obtožb, da stojijo na poti zgodovine.

Vendar je bila Clintonova prav zaradi svojih dolgoletnih izkušenj v Washingtonu zelo ranljiva kandidatka, ki bi ji tudi več karizme težko pomagalo.

Tudi demokratski volivci so si namreč znova zaželeli spremembe kot leta 2008 z Obamo in le malo je manjkalo, da ji ni demokratske nominacije odvzel 75-letni samooklicani socialist, senator iz Vermonta Bernard Sanders.

Ta je na svoja zborovanja privabljal večje in bolj navdušene množice kot nekdanja državna sekretarka, senatorka in prva dama ZDA. Močna organizacija na terenu in trdna podpora stranke sta na koncu pretehtala in Clintonova si je z zmago v najbolj obljudeni Kaliforniji zagotovila nominacijo.

Ameriški strokovnjaki, komentatorji, politiki, analitiki in mediji so z redkimi izjemami govorili o domnevnem propadanju republikanske stranke, ki si je za kandidata bolj po volji volivcev kot strankarskega vodstva izbrala newyorškega milijarderja.

Donald Trump je takoj na začetku, ko se je pripeljal po tekočih stopnicah svoje stolpnice na 5. aveniji, poskrbel za razburjenje z mnenjem, da so priseljenci iz Mehike posiljevalci in kriminalci, ter napovedjo, da bo zato na meji zgradil velik zid.

Prevladalo je mnenje, da si je s tem morda omogočil pot do republikanske nominacije, a zaprl pot do Bele hiše.

Strokovnjaki so opozarjali na vse večje število volivcev latinsko-ameriškega izvora, kar je spoznal že predsednik George Bush mlajši, ko je skušal z imigracijsko reformo te volivce odtegniti demokratom.

Trump je ubral nasprotno smer in stavil na bele volivce, ki so v globalizaciji izgubili in ki čutijo, da se je to zgodilo zaradi vse večje rasne in druge raznolikosti ZDA. Celo njegove nesramne izjave o ženskah in objava posnetka, na katerem se hvali, da lahko z njimi počne, kar hoče, niso bile dovolj, da bi Clintonova osvojila večino glasov belih žensk.

Trump je še prej gladko pospravil z republikansko konkurenco, ki ni znala najti pravega odgovora na njegovo mojstrsko obvladovanje elektronskih medijev ter novih oziroma družbenih medijev, kot je twitter.

Zaradi njegovih izjav in nepovezanih političnih stališč je vse do 9. novembra zjutraj veljalo, da bo zmagala Clintonova, republikanska stranka, ki si ne bo opomogla še več desetletij, pa bo razpadla.

A zgodilo se je ravno nasprotno. Republikanska stranka je ohranila večino v obeh domovih kongresa in v Belo hišo postavila svojega kandidata, čeprav je ta dobil okoli 2,5 milijona glasov volivcev manj od nasprotnice.

Demokratska stranka je začela samoizpraševanje in prevladala je ugotovitev, da so se preveč posvečali tako imenovanemu kulturnemu boju in manjšinam, pozabili pa na osnovno načelo, s katerim je leta 1992 volitve dobil Bill Clinton – Bedak, za ekonomijo gre.

Trump ni nikoli razkril preveč podrobnosti o tem, kako bo svoj predvolilni slogan Naredimo Ameriko spet veliko udejanil. Dajal je le splošna zagotovila, da bo vse čudovito, ker bo svoje sposobnosti bogatenja v Beli hiši uporabil za blaginjo vseh.

Med kampanjo je Trump poudarjal nepredvidljivost kot vrednoto in temu je ostal zvest po zmagi, ki so jo malce skazili le prizadevanja za ponovno preštevanje glasovnic v treh državah, ki jih je presenetljivo odvzel demokratom (Wisconsin, Michigan, Pensilvanija), in napovedi peščice elektorjev, da ne bodo glasovali zanj.

Kabinet, ki ga je sestavil, je zelo konservativen, vztraja pri populizmu in vsaj v prihodnjih dveh letih se bo Amerika spreminjala nazaj proti 60. letom prejšnjega stoletja, ko pravice manjšin, žensk, homoseksualcev, muslimanov, priseljencev in drugih niso bile tako v ospredju kot možnost visokega življenjskega standarda.

Trump je po zmagi spremenil mnenje o predsedniku Obami in analitiki zdaj ugibajo, da morda ne bo povsem uničil zdravstvene reforme, jedrskega sporazuma z Iranom, zveze Nato, pariškega podnebnega sporazuma in drugih dosežkov predhodnikove vlade.

Profesor z Ameriške univerze Adam Lichtman, ki je na podlagi svojega znanstvenega zgodovinskega modela napovedal Trumpovo zmago, ne glede na svojo liberalno politično orientacijo zdaj napoveduje, da se bo Trumpa znebila lastna stranka. Hkrati je prepričan, da vseh dosežkov Obame ne bo mogoče odpraviti.

“Mislim, da bo iranska pogodba zdržala, napredek glede podnebnih spremembah ne bo šel stran,” meni Lichtman, ki napoveduje nadaljevanje kontroverznosti iz kampanje, pri čemer ne bo izvzeta niti bodoča prva dama slovenskega rodu Melania Trump.

Ta se je že odločila, da se zaradi sinovega šolanja v New Yorku vsaj za začetek ne bo preselila v Belo hišo.

Ameriške volitve so 25 let staro Slovenijo brez posebnega truda ali stroškov dokončno postavile na svetovni zemljevid. Če bo zaradi Melanie Trump imela še kakšne druge koristi, pa je vprašanje. Bodoča prva dama ZDA se je sicer v več kot dveh desetletjih bivanja v ZDA skoraj dosledno izogibala tamkajšnji slovenski skupnosti.