Tistega usodnega torka sem se sprva mudil v rojstnem kraju na sestanku skrbnikov doktorskih študijskih programov, nato sem obiskal mamo in očeta. Ko sem po domačem obedu odrinil nazaj proti obali, sta mi za popotnico vzkliknila nekaj spodbudnih besed v podporo Luke Koper; uvertura v razbeljen dan je bila pomenljiva, ker sem se prav v družinskih in visokošolskih nedrjih naužil žlahtnosti humanistike, človečnosti in delavnosti kot ene od ključnih civilizacijskih vrednot.