Möderndorfer je po proslavi za STA povedal, da praznik kulture ne sme ostati Potemkinova vas, ampak je tudi priložnost, da se kakšne stvari pove naglas in iskreno: “Na praznik se ne smemo pretvarjati, kot da je vse v redu. Mislim, da nisem lagal. Ali so naši politiki sporočilo razumeli ali ne, je pravzaprav njihov problem.”
Predsednik UO Prešernovega sklada si želi, da ne bi bil praznik kulture zgolj 8. oziroma 7. februar, ampak, da bi bil to vse leto: “Samo kultura nas bo rešila ali ohranila v tem velikem evropskem in svetovnem kotlu. Kultura je naše bogastvo, vedno je to bila in vedno bo. Mislim, da se naši politiki tega premalo zavedajo.”
Obiskovalci so Möderndorferja že med nagovorom prekinili s ploskanjem, velike ovacije pa je požel na koncu. Publicistka Manca Košir je za STA povedala, da je Möderndorfer “izjemen ustvarjalec, globoko zavezan družbeni resnici, zelo socialno čuteč, etičen in pokončen mož, kar se odraža tudi v njegovih delih”. Po besedah sogovornice je na proslavi spregovoril “v imenu vseh nas, ki smo priča, kako odrivajo kulturo v imenu ekonomskega napredka. A brez kulture in umetnosti nas sploh ni!”
Manca Košir je pritrdila misli govorca, da slovenska umetnost že umira: “Kulturni voz držijo pokonci svetli ljudje, ki žarijo in odsevajo upanje, da ima življenje smisel in da je ustvarjanje nekaj nebeškega. Proslava se mi je zdela veličastna. Po dolgih letih so bili v ospredju nagrajenci, vsi imenitni in izbrani s srečno roko, ne pa dogajanje na odru. Za vse bravo, bravo!”
Po presoji muzikologa Gregorja Pompeta je Möderndorfer ostro in direktno nagovoril tiste, ki so v času osamosvajanja kulturo postavljali v ospredje, danes, 25 let kasneje, “pa smo vsi, ki se s kulturo in humanistiko ukvarjamo, pravi zajedavci”. Zaznal je, da je koncept celotne proslave šel v to smer: “Proslava ni bila težka za spremljanje, imela je jasno poanto, ki je bila podana na dovolj humoren način.”
Med letošnjimi dobitniki malih Prešernovih nagrad so bili letos trije s področja glasbe – Nina Šenk, Boštjan Gombač ter Mitja Vrhovnik Smrekar. S težavami, ki se jih je dotaknil govornik, se, tako Pompe, soočajo na vseh področjih kulture. Skrb zbujajoče so tudi razmere na področju glasbe. “Svet je seveda poln glasbe, a ta je povečini komercialna, sam pravim zlobotomizirana, in prav je, da se tega zavedamo,” je povedal in dodal, da nabor nagrajencev kaže, da glasba zapolnjuje pomemben kulturni prostor, od umetniške glasbe do proste improvizacije, prav tako je pomemben element gledališča in filma.
Svojevrsten vzpon v minulih letih v Sloveniji doživlja strip. Letos je nagrado sklada prejel avtor stripov Tomaž Lavrič, predlani je nagrada za življenjsko delo pripadla Mikiju Mustru, vse več je stripovskih razstav. Lastnik Strip.art.nice Sandi Buh je za STA povedal: “Borimo se, praskamo, počnemo vse živo za to. Preprosto so nas morali opaziti, ker vse od osamosvojitve dalje veliko in dobro delamo.”
Buhu je bila državna proslava všeč, ker je bila nekoliko lahkotnejša kot ponavadi. Möderndorferjeve govore pozna že od prej kot kritične, kar podpira: “Treba je biti kritičen in vse, kar je povedal, dejansko drži. V tej državi zgleda, da velja le še denar, požrtnost in nič drugega. Po drugi strani pa si moremo tudi mi v kulturi izboriti svoj prostor. Vsak na svojem področju, ki ga obvlada. Doslej smo bili pohlevni, Möderndorfer pa je s tem govorom udaril po mizi. In prav je tako. Dejansko gre vse v franže.”
Likovni kritik Aleksander Bassin je celotno proslavo, vključno z uvodnim nagovorom, ocenil kot zelo umestno, izpostavil je zelo dobre predstavitve nagrajencev. Všeč mu je bilo tudi, da so jo povezovali igralci, ki so upodobili za slovensko kulturo pomembne zgodovinske like, Franceta Prešerna, Primoža Trubarja in Janeza Vajkarda Valvasorja. Pohvalil je izbor slikarke in grafičarke Metke Krašovec za nagrajenko za življenjsko delo in nagrado Lavriču. V prihodnje bi si želel, da bi visoko priznanje v kulturi prejel še kdo od likovnikov.
Nad celotnim paketom letošnjih Prešernovih nagrajencev je bila navdušena umetniška direktorica Zavoda Bunker Nevenka Koprivšek. Proslava se ji je zdela “decentna, korektna – umetniki so bili postavljeni v prvi plan in video je bil perfekten”. Manj všeč so ji bili povezovalni vložki. Sicer pa meni, da je iz proslave težko ustvariti resničen umetniški dogodek: “Proslava je proslava. Na njej se veselimo uspehov umetnikov.”
Nevenka Koprivšek pa je o Möderndorferjevem govoru povedala, da je razgrnil dejansko stanje v kulturi, a njej sicer “samopomilovanje ni blizu”: “Jaz bi raje izpostavila udarne zadeve. Denimo, kaj kultura je naredila, ker še vedno proizvaja presežke.” Prav tako se ni strinjala z izjavo, da kultura ni gospodarski faktor.
Sogovornica je poudarila, da si kultura v slovenskem prostoru zasluži več, saj predstavlja presežek in je prepoznavna tudi zunaj meja.
