Dobre tri tedne po tragični prometni nesreči, zgodila se je v semaforiziranem križišču na Tržaški cesti, blizu Rutarja, v kateri sta umrla mlada nogometna upa Zoran Baljak in Damjan Marjanović, je za športni dnevnik EkipaSN ekskluzivo spregovoril Ljubomir Moravac, ki je, tako kot Žiga Lipušček, siloviti trčenje v drog semaforja preživel. Njegovo življenje je viselo na nitki, poškodbe so bile hude, posledice bo čutil vse življenje, pa vendar - iz 19-letnega mladeniča veje neverjeten optimizem. Čeprav so mu zdravniki amputirali levo roko nad komolcem, Moravac zatrjuje, da se bo znal spoprijeti z življenjem. Da bo na nek način našel svoje mesto tudi v športu in da se bo dokazoval tudi na drugih področjih. Danes si bo tudi ogledal tekmo med Mariborom in Gabalo. "Hvaležen sem, da sem ostal živ, za vse drugo bom poskrbel. Na vse skupaj gledam tako, da je bil v bolnišnici prvi polčas moje tekme, zdaj se začenja drugi. Moram zdržati. Obetavno je, da mi trenutni rezultat ponuja dovolj razlogov za optimizem," je v pogovoru povedal Moravac. Pravi tudi, da se nesrečnega torka bolj slabo spomni, da ne ve prav, kaj se je dogajalo. Da se je po nesreči prvič zavedel v bolnišnici v soboto zjutraj, torej četrti dan po nesreči. "Popoldne sta me obiskala oče in mama. Zdravniki so mi povedali, da sem doživel prometno nesrečo in da so mi morali amputirati roko, starši pa so mi potem vse še podrobneje pojasnili." Da mu ni bilo vseeno, ko se je soočil z dejstvom, da je ostal brez leve roke. Sploh, ker je svojo nogometno kariero gradil kot vratar. A pravi, da je srečen, ker je ostal živ. "In ko je potem, ko sem se zbudil iz kome, k meni prišla mama, in sta se najina pogleda srečala, sem čutil, kot da sem se ponovno rodil. Sreča v njenih očeh mi je dala neverjetno željo in voljo za naprej. In očetov pogled. Dal mi je moč, da ne smem obupati," se ne preda Ljubimir Moravac. Pravi tudi, da mu je žal, da je konec njegove vratarske kariere, a da to ni konec sveta. Da so v življenju še druge stvar