Pridelava buč ima v severovzhodni Sloveniji dolgo tradicijo. To ni bila nikoli poljščina, s katero bi se ustvarjal velik posel, kmetje so jo pridelovali za lastne potrebe po olju. Buče so bile nekoč večinoma dodatni posevek krompirja, koruze ali drugih okopavin. Vedno pa so oljne pogače pomenile kakovosten krmni dodatek za živino v zimskem času. Buče brez semen so se uporabljale tudi za krmljenje goveda in svinj. Bučno olje je postalo iskano in po svoji kakovosti prepoznavno šele v zadnjih tridesetih letih. V glavnem so ga pridobivale velike oljarne, ki so ga največkrat mešale z belimi olji in ga prodajale kot solatno olje. Z rastjo povpraševanja se je povečala pridelava na kmetijah, kjer ga pogosto prodajajo na svojih dvoriščih. Podobno je v Avstriji, čeprav so tam potencial oljne buče in bučnega olja izkoristili bistveno bolj kot naši kmetje in oljarji ter nas prehiteli tudi pri zaščiti bučnega olja. Sloveniji je uspela zaščita porekla prekmursko-štajerskega bučnega olja, ampak izključno s pomočjo predložitve zgodovinskih dokazov o delovanju Vučakove oljarne v Vadarcih in Zorgerjeve oljarne pri Gradu, ki sta imeli več kot 130-letno tradicijo. Povpraševanje raste V gospodarskem interesnem združenju, ki je uspelo z zaščito štajersko-prekmurskega bučnega olja in v katero so vključeni pretežno oljarji, so vsak po svoje reševali oskrbo z bučnimi semeni. Nemalokrat se je zgodilo, da so tržne presežke pri kmetih pokupili Avstrijci. Kakovosti v Pomurju pridelanega semena, predvsem zaradi ugodnih panonskih podnebnih razmer, ni zaznal nihče kot potencialne tržne priložnosti za organizirano pridelavo in prodajo. Izziva in priložnosti za kmete se je lotila Splošna kmetijska zadruga (SKZ) Ljutomer - Križevci. Njen direktor Andrej Smodič pravi, da vzpostavitev tržne pridelave takih kultur zahteva drugačen način dela kot pri konvencionalnih kulturah, kakršni sta pšenica in koruza. Najprej je treba najti kupce. Tako v oljarnah kot v pekovski industriji povpraševanje po kakovostne