Maja, Evrovizija 2016 bi lahko bila vaša. Malo je manjkalo, pa bi vas februarja videli na Emi. Zakaj ste si premislili? “Priznam, razmišljala sem o tem. Tudi zato, ker živim na Švedskem, in bila bi dobra priložnost narediti nekaj, kar bi povezalo oba konca. Imela sem celo skladbo, ki se mi je zdela zanimiva za Evrovizijo. A ker sem bila ravno v obdobju eksperimentiranja, ustvarjanja z različnimi ljudmi, bi vse skupaj bilo zame preveč stresno. Preveč izven kontrole. Vprašala sem se tudi, kaj bom naredila, kaj pridobila, če bom s skladbo šla na tak izbor.” Evrovizije torej ne potrebujete več? “V zadnjih štirih letih sem se glasbeno zelo spremenila, marsikaj tudi doživela in ta festival se mi za to, kar počnem danes, ni zdel najbolj primeren. Da sem se odločila prav, mi je postalo jasno, ko sem komad poslala na RTV, kjer so me spet želeli spremeniti, korigirati in postaviti v kalup. To sem enkrat že naredila in tega ne želim več. Če bi šla, bi se stvari lotila na svoj način.” Koliko bolj samozavestni ste danes? Leta 2011, ko ste peli v Düsseldorfu, ste bili stari šele 19 let. “Bila sem naivna in mlada, vse se je odvijalo s sve tlobno hitrostjo. Žal mi sicer ni. Zaradi te izkušnje sem se tudi na Švedskem lažje vklopila v glasbeni prostor. Bi pa danes seveda marsikaj naredila drugače.” Še zavijate besede v celofan? “Naučila sem se reči ne.” Odločitve odseliti se na drug konec Evrope in tam morda ostati človek ne sprejme čez noč. Ali pač? “Po Evroviziji sta prišla še Misija Evrovizija pa cel kup koncertov in začutila sem, da se moram ustaviti in predelati, kar se mi je zgodilo. Šlo je samo navzgor in izgubila sem stik s sabo. Preveč sem se začela prilagajati. Ni bilo priložnosti za osebni glasbeni razvoj, ki sem si ga želela. Ker sem v sebi čutila toliko potenciala, ki bi ga lahko razvila. In da bi v takem položaju vzdržala še naslednjih deset let … tega preprosto nisem videla.” In potem … je prišel Jonah Nilsson. “Da. Videla sem ga na youtubu in se nemudoma zapičila
