“Otroci občasno potrebujejo telesni stik, kontakt, objem. To so stvari, o katerih se bomo morali pogovarjati, z zavedanjem vseh tveganj, ki jih to prinaša,” je opozoril Musek Lešnik, sicer profesor na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem.
Izpostavil je, da se slovenskim otrokom ni zgodil travmatski dogodek, kot recimo njihovim vrstnikom v najbolj prizadetem italijanskem Bergamu ali v preteklosti na območjih, ki so jih prizadeli cunamiji, potresi, vojne ali terorizem. Preprosto se jim je zgodila velika sprememba navad in življenjskega sloga.
“Tako da brez skrbi, velika večina slovenskih otrok bo to obdobje korone prestala brez kakršnihkoli trajnih psiholoških posledic. Ostal jim bo spomin na te čase,” je dejal na dopoldanski vladni novinarski konferenci in dodal, da bo ta spomin morda za nekatere bolj grenek, recimo za tiste, ki so ostali brez valete ali maturantskega plesa.
Manjši del otrok, tudi pri nas, pa je epidemijo in z njo povezane dogodke doživel kot travmatske. To so po njegovih besedah predvsem tisti otroci, “ki živijo v okoljih in družinah, kjer je bilo v času epidemije izrazito veliko tesnobe, panike in kjer so se vsak dan prebirale katastrofične in apokaliptnične napovedi”.
Prav tako to velja za otroke, ki so imeli težave že prej, ki prihajajo iz disfunkcionalnih družin, iz družin, kjer je bilo že prej prisotno nasilje, in jim je šola že pred epidemijo predstavljala neke vrste zatočišče. In tem otrokom je treba nuditi podporo in pomoč.
Kot je dodal Musek Lešnik, so nekateri otroci zaradi ukrepov v času epidemije imeli težave. Po analizi, ki jo je omenil, so slovenski otroci v času šolanja na daljavo imeli nekaj težav s socialno izolacijo in občutki osamljenosti. A bo velika večina težav, ko se bodo zadeve normalizirale, izzvenela.
Otroci so prilagodljivi in so lahko izjemno odporni, ko so soočeni s spremembami v življenju, velikokrat celo bolj od staršev, je poudaril. Kako hitro bodo posledice izzvenele in koliko bo tesnobe, pa je po njegovih besedah v veliki meri odvisno od tega, koliko časa bodo ukrepi še trajali.
“Vsi, ki se ukvarjamo s šolstvom, vemo, da bo za otroke velika razlika, če se bodo septembra po pol leta odsotnosti vrnili v šolo, ali pa če se bodo zdaj v tem kratkem času vsaj za nekaj časa vrnili, da se lahko vzpostavi tista struktura in rutina, ki jo otroci potrebujejo,” je dejal psiholog. Pri tem je opozoril, da tesnobo pri starših in otrocih najbolj krepi občutek negotovosti in zato ni dobro, da so nenehno bombardirani z vprašanjem, “kdaj se bomo vrnili v šole”.
Niso pa bile, kot je opozoril, vse posledice ukrepov le negativne. Na šolah opažajo, da so nekateri otroci razvijali zmožnosti prilagajanja, vztrajnosti, soočanja s frustracijami, učili so se obvladovati nepredvidljivo okolje. Kar nekaj mladostnikov je povedalo tudi, da jim je delo na daljavo pravzaprav ustrezalo. Veseli ga tudi, da otroci poročajo, da so v času, ko so se z učitelji slišali prek aplikacije zoom, veliko več pogovarjali, kako se počutijo, kako doživljajo stvari okoli sebe, in to se mu zdi ena od stvari, “ki bi jih veljalo obdržati”.
Z učitelji se po njegovih besedah sorazmerno malo ukvarjamo, a je bilo tudi pri njih stresa in tesnobe precej. V času ukrepov so bili v dveh vlogah: poučevali so na daljavo, hkrati pa skrbeli za lastne otroke, ki so se prav tako šolali doma. Čeprav se je po zaprtju šol pokazalo, da so učitelji premalo opremljeni z znanji in veščinami, kako se lotiti pouka na daljavo, pa jih je velika večina znanje osvojila v izjemno hitrem času in se prilagodila na nastalo situacijo. Tudi oni si zato zaslužijo zahvalo, je poudaril.
