Kot je v pogovoru za STA pojasnila predstojnica oddelka za kognitivno vedenjsko terapijo v Psihiatrični bolnišnici Begunje Dragica Resman, imajo za zdravljenje depresije, anksioznosti in panične, obsesivno-kompulzivne ali stresne motnje na voljo dva programa.

Prvi je tritedenski in je namenjen temu, da človek prepozna svoje težave, naredi načrt, kako jih bo reševal, in se nauči obvladati simptome. Tistim, ki nimajo velikih težav, ta program zadošča, saj se v njem naučijo, kako se pomiriti. Sprostitvene vaje so zelo učinkovite, ampak le če jih delaš redno.

Nekateri bi si želeli nadaljevanje psihoterapije ali ponovitev programa. Tem pogosto svetujejo nadaljnjo samoplačniško terapijo, saj je na napotnico prek stroškov zavarovalnice precej težko priti do psihoterapevta, je opozorila Resmanova in dodala, da je za njihov program čakalna doba več kot eno leto, čeprav sočasno delujeta dve skupini s po desetimi bolniki.

Posameznike, ki imajo več težav in tudi pravšnjo motivacijo, v begunjski bolnišnici lahko nato vključijo še v celostni, zelo intenziven in zahteven večmesečni program, v katerega letno sprejmejo okoli 16 bolnikov. Izvedba tega programa je tudi za bolnišnico zelo draga in si jo težko privošči, zato njegova prihodnost ves čas visi na nitki. Stalno pa se borijo tudi s pomanjkanjem kadra.

“Veliko bolnikov pride k nam s pričakovanji, da se bodo tu dobro imeli, se sproščali in se umaknili od sveta in svojih problemov, a nato vidijo, da je psihoterapija v resnici zelo naporna in boleča. Celovit program res zmorejo le tisti, ki so se pripravljeni potruditi in se s popasti s stvarmi, pred katerimi so želeli zbežati,” je pojasnila Resmanova.

Zdravljenje, ki je prilagojeno vsakemu posamezniku, kombinirajo z zdravili, saj boj z boleznijo pobere veliko energije. Naporen program pa uravnotežijo s fizično aktivnostjo, sproščanjem ob glasbi in likovno terapijo. Hkrati bolnike spomnijo na področja, kjer so močni. “Cel program je sestavljen tako, kot naj bi bilo naše življenje, en del predstavljajo napor in obveznosti, drugi del pa zabava, druženje in hobiji, da se vzpostavlja ravnotežje,” je opisala sogovornica.

Kot je povedala, na zdravljenje prihajajo različni ljudje. Eni imajo anksiozne motnje, so po naravni bolj pesimistični, socialno fobični in imajo nizko samospoštovanje. Druge so v stisko pahnili trenutni problemi, kot so izguba družinskega člana, bolezen partnerja, izguba službe ali izgorelost na delu.

Psihoterapija jim pomaga, da se naučijo umakniti od problema in realno pogledati na situacijo. “Veliko ljudi je zelo trdih do sebe, zastavljajo si neuresničljive cilje in se zaničujejo. Zanje je veliko olajšanje že, če se zavedo, da jim je dovoljenje kdaj narediti kaj narobe,” je razložila Resmanova.

Imajo pa tudi bolnike, ki so povsem drugačni in pričakujejo, da bodo drugi namesto njih reševali težave ter menijo, da se jim godi krivica, če se morajo za kaj potruditi. Ker življenje ni takšno in njihove želje niso vedno izpolnjene doživijo hudo krizo in so jezni na cel svet. Zato se morajo naučiti prevzeti odgovornost in pridobiti delovne navade.

Za te bolnike je terapija posebej naporna in nekateri z nje tudi zbežijo. V program pa sočasno vključujejo tako tiste, ki so preveč pridni, kot tiste, ki so razvajeni. “Tako drug pri drugem vidijo, kaj ni funkcionalno, ter se učijo srednje mere,” je pojasnila sogovornica.

Običajno je med bolniki več žensk, večina jih je z območja Gorenjske in v bolnišnico prihajajo dnevno. Veliko jih anksioznost in tesnobo blaži tudi z alkoholom ali drogami. Ti se morajo najprej zdraviti odvisnosti, ki je pogosto vzrok za panične napade, nove konflikte v družini in še večjo tesnobo.

Vseeno ljudje raje pridejo na oddelek za psihoterapijo kot na oddelek za zdravljenje odvisnosti, saj se jim to zdi manj sramotno, je ugotovila Resmanova. Stigma zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v vsakem primeru še vedno velika. Večkrat se zgodi, da celo svojci nasprotujejo, da bi se bolnik vključil v program, ker se bojijo, kaj bodo rekli drugi.

Tudi bolniki sami pogosto skrivajo zdravljenje pred sodelavci in prijatelji, a ko jim kasneje povedo, so nemalokrat presenečeni, ko izvedo, da imajo tudi drugi podobne težave in da nikakor niso edini. “Našim bolnikom povemo, da je njihova naloga tudi to, da zmanjšujejo stigmatizacijo, ko govorijo o pozitivni izkušnji z zdravljenjem,” je pojasnila Resmanova.

Večina jih ob zaključku programa pove, da jim ni žal, da so se vključili, obžalujejo morda le to, da niso prišli že prej. Pridejo pa na zdravljenje tudi taki, ki nimajo nobene motivacije za ozdravitev. To so najpogosteje tisti, ki se ne želijo vrniti v službo in vidijo edino rešitev v invalidski upokojitvi. Pri njih so rezultati zdravljenja najslabši in včasih se porajajo dvomi, ali jih je sploh smiselno vključevati v programe, saj se s tem podaljšujejo čakalne dobe za tiste, ki si resnično želijo sprememb.