Ni dvoma, olimpijska zlata medalja pozitivno vpliva na moralo tudi drugih športnikov, celo tistih, ki v tem letnem času niso v središču pozornosti. A to še ne pomeni, da počivajo. Alpska smučarka Ana Drev, ki se je včeraj s slovensko žensko reprezentanco (brez samostojne Ilke Štuhec) odpravila na priprave v Južno Ameriko, je torkov večer preživljala ob stiskanju pesti pred televizijskim zaslonom: "Ko sem spremljala judo, so mi misli kar ušle k mojim prihodnjim olimpijskim igram. Predstavljala sem si, kako bi bilo v tej vlogi, da bi se lahko borila za najvišja mesta. Zavzeto spremljam naše športnike in sem res vesela vsakega njihovega dobrega rezultata. Se kar vživim v to dogajanje." Najbrž ji ni težko. Potem ko je letos dvakrat osvojila drugo mesto v svetovnem pokalu, enkrat celo na domači tekmi na Zlati lisici, je tudi Ana Drev med širšim občinstvom postala prepoznaven obraz: "Zame se po letošnjih uspehih ni veliko spremenilo, me pa gotovo več ljudi pozna. Nisem si mislila, da bo tako. Vsake toliko me kdo ustavi in mi reče, da se mu je zdelo, da sem to jaz, a da ni bil povsem prepričan. Mi pa to ni v breme. Ker smučam že skoraj vse življenje, mi je v zadovoljstvo, da mi je uspelo nekaj, za kar sem garala 20 let." In garanja še ni konec. Takoj po zaključku sezone so dekleta dobila tri tedne počitka, odtlej pa nič več, niti poletne pavze ne. Poudarek je na najhujšem, najtežjem - kondiciji. "Tekli smo, kolesarili, hodili smo v hribe, vzpeli smo se tako na Roglo kot na Golte, vse smo delali," našteva Maruša Ferk, ki je lastnonožno osvojila tudi Vršič. Ob tem se je julija udeležila celo tekme v gorskem teku: "Zadovoljna sem bila že s tem, da sem prišla do cilja." Ja, punce so tako trdo trenirale, da še preden bodo zamenjale tekaške superge in gorska kolesa za smuči in pancerje, se že pozna razlika. Ana Drev je že na videz bolj mišičasta, te opazke novinarjev je bila celo vesela: "Moj načrt je bil, da pridobim kakšen kilogram. Več tako nisem pričakovala, ker jih res težk