Obisk ruskega predsednika v Sloveniji je res v stilu parodije Klemna Slakonje: Put-in, Put-out. Vladimir Putin ima menda tako natrpan urnik, da si za obisk, ki ga Slovenija označuje za pietetnega, Rusija pa za delovnega, ni vzel niti pol dneva. Urnik ima menda celo tako prenatrpan, da je zamujal debelo uro, a ne prvič, podobno je storil med svojim zadnjim obiskom. Domače obveznosti pač, so lakonično pojasnili v njegovem kabinetu, kot da bi potoval z letalskim nizkocenovnikom, ne pa s predsedniškim letalom, opremljenim z vsemi komunikacijski čudesi. Si kdo predstavlja, da bi kaj takega naredil – na primer – nemški kanclerki Angeli Merkel? Težko. Pa saj tudi ne more napraviti. Ruski politiki s predsednikom Putinom in premierom Dmitrijem Medvedjevim so vse od komaj prikrite udeležbe v ukrajinski vojni in povsem odkrite pripojitve nekdaj ukrajinskega polotoka Krim ter posledične uvedbe zahodnih sankcij v velikih svetovnih prestolnicah nezaželeni. Putinu je v zadnjem času izmed članic Evropske unije uspelo obiskati obubožano Grčijo in rusofobno Finsko, a to je praktično vse. Najpogosteje se rokuje s predsedniki, tudi diktatorji, iz držav z območja nekdanje Sovjetske zveze – in seveda s kitajskimi voditelji. Žal je podobno tudi pri slovenskem predsedniku: na obiske prihajajo politiki iz gospodarsko sicer močnih, a avtokratsko vodenih držav nekdanjega sovjetskega bloka. Kitajci k nam na vsake kvatre pošljejo kakšnega ministra ali pa še raje njegovega namestnika. In to je vse. Seveda ruske in slovenske diplomacije ne gre v ničemer enačiti, a vendar … To, da je Slovenijo obiskal politik, ki je na Zahodu skoraj persona non grata, res ni treba slaviti kot naduspeh. Da je Rusija skoraj izsilila spomenik svojim vojakom, menda šele tretjega zunaj njenih meja, tudi ne. Da si Pahor prizadeva zgraditi most med Vzhodom in Zahodom, pa itak zveni kot slaba šala. Spomnimo se samo podobnih poskusov zunanjega ministra Karla Erjavca, ki so jih na Zahodu vljudno, a s komaj zadrževanim pos
