Računsko sodišče je v reviziji ministrstvu podalo priporočila v zvezi z oblikovanjem projektnih skupin, pripravo investicijske dokumentacije in načrtovanjem finančnih sredstev.
Po ugotovitvah računskega sodišča je ministrstvo pri projektih izgradnje urgentnih centrov uporabilo starejšo investicijsko dokumentacijo, ki je bila izdelana za projekte prenove splošnih bolnišnic. Prav tako ministrstvo ni obvladovalo razkoraka med na eni strani željami in dejanskimi potrebami bolnišnic ter dejanskimi finančnimi zmožnostmi.
Računsko sodišče izpostavlja neusklajeno načrtovanje projektov urgentnih centrov; investicijsko dokumentacijo zanje so pripravili tako na ministrstvu kot v bolnišnicah, dokumentacija v večini primerov ni bila izdelana tako, da bi urgentne centre zajela kot tehnično-tehnološko in ekonomsko celoto. Zaradi tega je bila ob zaključku gradenj potrebna optimizacija prostorov ter nabava dodatne nujno potrebne opreme. Slednje pa je ministrstvo financiralo iz proračunskih sredstev, saj sofinanciranje s sredstvi Evropske unije ni bilo več mogoče.
Dodatno je tako ministrstvo pozneje prispevalo še dobrih 142.000 evrov za predelavo prostorov v celjskem urgentnem centru, 73.387 evrov za naknadno nabavo nekatere opreme in dograditev določenih prostorov v brežiškem urgentnem centru, za različne naprave, opremo prostorov, dodelavo in dograditev prostorov v novogoriškem urgentnem centru pa 38.186 evrov, je navedeno v revizijskem poročilu.
Pregled financiranja projektov izgradnje mreže urgentnih centrov, sofinanciranih iz evropskih sredstev, je tako pokazal, da je bilo le za 48,74 milijona evrov stroškov (63,9 odstotkov) upravičenih. Od tega je EU prispevala 85 odstotkov denarja, 15 odstotkov pa državni proračun. Kar 36,1 odstotka stroškov (27,55 milijona evrov) pa je bilo neupravičenih. Ta sredstva je v celoti prispeval državni proračun.
Poleg tega odločitve o načinu izgradnje posameznega urgentnega centra ministrstvo ni sprejelo po proučitvi več variant, zato po oceni računskega sodišča ni mogoče trditi, da je izbralo optimalno.
Državni revizorji še ugotavljajo, da je ministrstvo v več primerih vladi predlagalo uvrstitev projektov urgentnih centrov v načrt razvojnih programov šele v letu, v katerem so bila izplačila iz proračuna že predvidena oz. je ministrstvo celo že prejelo odločbe o dodelitvi sredstev in so bila za projekte že porabljena sredstva iz sorodnih projektov. Ministrstvo je prvo investicijsko dokumentacijo, ki odraža jasno namero o izvedbi projekta, pripravilo v letu 2009, prvi projekt pa je bil v načrt razvojnih programov vključen šele v letu 2012.
Priprava projektov urgentnih centrov se je začela v času ministrovanja Boruta Miklavčiča in nadaljevala še pod ministri za zdravje Dorjanom Marušičem, Tomažem Gantarjem, Karlom Erjavcem, Alenko Trop Skaza, Alenko Bratušek, dokončani pa v času ministrovanja Milojke Kolar Celarc.
Med neučinkovitostmi računsko sodišče izpostavlja, da so bile gradnje urgentnih centrov dejansko financirane iz sredstev različnih projektov. Ministrstvo pri več urgentnih centrih ob njihovi uvrstitvi v načrt razvojnih programov ni zagotovilo zaprte finančne konstrukcije in jim je pozneje odvzelo pravice porabe. Predvsem pa pri večini urgentnih centrov ministrstvo ni ustrezno načrtovalo pravic porabe za leto 2016, in sicer zato, ker bi urgentni centri morali biti dokončani do konca 2015.
Pri slabi polovici primerov urgentnih centrov ministrstvo za zdravje ni vzpostavilo sistema notranjih kontrol, s katerim bi preprečilo umeščanje projektov v načrt razvojnih programov brez predhodnega soglasja vlade. Ministrstvo za zdravje v dveh primerih, ko se je vrednost projekta povečala za več kot 20 odstotkov, ni pripravilo novelacije investicijskega programa.
V slabi tretjini primerov pa ministrstvo projektov, ki jih je vključilo v načrt razvojnih programov, ni izkazalo v zaključnih računih in o njih poročalo v obrazložitvah zaključnih računov. Tako je po ugotovitvah državni revizorjev ministrstvo “prikrilo poročanje o neuspešnosti pri izvedbi projektov v obravnavanih letih”.
Državni revizorji kot primer še navajajo, da je bila v sprejetem proračunu in načrtu razvojnih programov za leto 2016 za vse projekte izgradnje urgentnih centrov, z izjemo ptujskega, načrtovana pravica porabe v znesku 50.000 evrov za posamezen projekt, kar pomeni skupno pol milijona evrov. Iz zaključnega računa za leto 2016 pa je razvidno, da so v tistem letu za urgentne centre dejansko porabili 3,9 milijona evrov. Ministrstvo je tako dodatne 3,4 milijone evrov moralo zagotoviti s prerazporeditvami znotraj zdravstvenega proračuna. Navedeno kaže na neučinkovit proces načrtovanja. Največja razhajanja med načrtovano in dejansko porabo so revizorji ugotovili pri projektu celjskega urgentnega centra.
