Kategorija: Ocene Tue, 09 Jan 2018 15:00:00 +0100 Mehko valujoč ritem stavkov; nabrušeni, prasketajoči, kinetični dialogi; do polne živosti prignani opisi pokrajin, sob in oseb; pogosto celo imena osrednjih junakov ... Vse odhaja, kajne. Brati, se zdi, v glavnem pomeni pozabljati. Temu navkljub tudi po dobrih štirih letih, odkar sem bral Potem smo si odprli vranice na nežno valujoči livadi, prvenec Blaža Božiča, v mojem spominu še vztraja pesnikov Litostroj, sicer postsocialistično zapuščen in pogreznjen v temo, a obenem bolj monumentalen in bolje pripravljen na soočenje z zobom časa kakor atenski Erehtejon. Pravzaprav ima, zahvaljujoč Božičevim premočrtnim verzom, del severne Ljubljane – tam nekje, kjer Šiška postane Bežigrad – zdaj neko marmornato kvaliteto, ki je prej preprosto ni imel. Prav zato sem se, ko sem jemal v roke njegovo novo knjigo, veselil pesmi, ki bodo, kakor sugerira naslov K območnim ...