Kategorija: Ocene Mon, 25 Sep 2017 21:00:00 +0200 Že po prvih nekaj straneh se bralec Lenkovih kratkih zgodb, zbranih v zbirki Postopoma zapuščati Misantropolis, upravičeno vpraša, kje je meja med umetnostjo in pornografijo. Kot je splošno znano, pornografija razkazuje seksualnost kot izključno telesni dogodek. Pri tem zahaja v paradoks, ko hoče eksplicitno pokazati vse, s tem pa v ekstremni vidnosti naleti na dimenzijo tega, kar je nereprezentabilno. Zdi se, da se Davorin Lenko tega momenta zelo jasno zaveda. K tekstom namreč pristopi izrazito študiozno, celo tako, da imamo na trenutke občutek, da je v ozadju filozofična intenca. Pa vendarle, tega avtorju ne moremo zameriti, saj se poda na izrazito delikaten teren, ki je v slovenski literarni krajini resda poseben, ni pa unikaten, kot navaja Dijana Matković v spremnem pripisu k zbirki. Lenkova potreba po razkrivanju telesa, in predvsem njegovih genitalnih ...