Kategorija: Knjiga Thu, 27 Apr 2017 15:00:00 +0200 Z Urnebesom je kot z lubeničnim sladkorjem v romanu Richarda Brautigana: vse stvari so v lubeničnem sladkorju spet in spet, kot je pravzaprav vse v lubeničnem sladkorju. Oziroma Urnebesu. Nadrejeni pripovedovalec, Prvi in Zadnji, je namreč že na začetku z odvzemanjem, najprej čustev in podobnih nepotrebnih pritiklin in ostalin človeškega, potem pa s kolegovim – tudi sam je iz branže – rezanjem telesa, vse bolj ogolel na zavest in spomin in zgolj tekst. Ta se generira sam od sebe ali pa vsaj s sebi lastno logiko in veže nase stranske epizode. Različne, ki jih uvodna in zaključna fragmenta povežeta in razložita bralcu, da je Urnebes ne samo brani roman, temveč vse. Drseči označevalec, vsepomenljivka, enkrat drugo ime za zmedo, drugič ime lokala bogu za hrbtom, kjer ga možaki veselo nalivajo, ...