Kategorija: Ocene Mon, 20 Mar 2017 21:00:00 +0100 Ob naslovu in uvodnih verzih pesniškega prvenca Jerneja Zupaniča ne moremo ne pomisliti na Tomaža Šalamuna in njegovo izselitev iz plemena, s katero je prišel na pesniško sceno. Takole začne Županič: Moj oče je siv Tatar. Blatne / škornje obesi na klin koče. Dim / puha iz nozdrvi konja. Oči / imajo siv plesk trdega / jekla. / Ima sedem sinov in mene, / ki sem najmlajši in najljubši. Vzporednice s krutim in večnim svetom ostrih robov ter gradnjo kolibe iz prežrtih plošč gnusa se vzpostavljajo same. V primerjavi s Šalamunovo gesto je Županičeva precej skromnejša, saj avtor jasno izpostavi zavedanje, da je le dedič avantgardističnega barbarsko izselitvenega izročila ter da v svoji poeziji lahko le poskusi na novo osvajati ozemlja, ki so jih pred njim vehementno osvojili drugi. Toda svet gre ...