Bil je to spopad olimpijskih proti evropskim prvakom, finale pred finalom, kot smo ga videli na zadnjih dveh olimpijadah v Pekingu in Londonu. Zagotovo bi se obe ekipi tudi tokrat želeli srečati v nekoliko kasnejši fazi turnirja, zlasti najbrž Španci. Še enkrat, že dvanajstič zapored, so namreč potegnili kratko v olimpijskem dvoboju z Američani. Ti sicer ne blestijo. Ne igrajo s takšno lahkoto kot na svetovnem prvenstvu pred dvema letoma prav v Španiji, ko so na bolj ali manj ekshibicijskih tekmah kar odpihnili konkurenco za 20, 30, 40 točk. Tokrat so bili celo tako nervozni, da je vedno umirjeni gospod, ameriški selektor Mike Krzyzewski, televizijskim kameram prepovedal snemanje navodil med minutami odmora, samo do polčasa pa sta si obe ekipi skupaj prislužili kar sedem tehničnih napak. A vseeno so branilci olimpijskega naslova pokazali, zakaj so nepremagani že deset let, od SP na Japonskem leta 2006. Do 52. zaporedne zmage na Fibinih turnirjih, do 23. olimpijske, so prišli rutinirano. Špancev resda niso razbili, a z individualno kakovostjo so jih ves čas nadzorovali in ohranjali svojo prednost med tremi in trinajstimi točkami. Ob ameriški dominaciji v skoku je odločila predvsem raznovrstnost napadalnega arzenala. Medtem ko so bili ameriški košarkarji, ki so vsi po vrsti nosilci igre v svojih NBA-klubih, nevarni z vseh položajev, so se Španci zanašali izključno na najkoristnejšega igralca lanskega evropskega prvenstva, zdaj že 36-letnega veterana Pauja Gasola. Ta je bil sicer s 23 točkami najboljši strelec tekme, a Američani niso ravno Francozi, ki jim je v lanskem polfinalu nasul 40 točk. Še najbolj je v vrstah furije razočaral naturalizirani Črnogorec Nikola Mirotić, ki si je že v drugi četrtini nabral štiri osebne napake, tako da v nadaljevanju soigralci nanj niso mogli več kaj prida računati. Brez njegovega prispevka pa niso mogli niti upati na presenečenje, čeprav so jih na tribunah spremljale njihove košarkarske kolegice. Tudi te se bodo pomerile z reprezenta