Roglič je profesionalni kolesar od leta 2013. Njegova kariera je scenarij za filmsko zgodbo, saj je bil mladinski svetovni prvak v smučarskih skokih, zaradi pomanjkanja motivacije in težav s poškodbami pa si je kupil kolo in se v novem športu z enormno željo hitro našel.

Pri novomeški Adrii Mobil je do prve etapne zmage prišel leta 2014 na dirki po Azerbajdžanu, leto kasneje je omenjeno dirko zmagal, zatem je bil prepričljivo najboljši še na dirki po Sloveniji. V letu 2016 je sledila selitev v svetovno serijo, pri nizozemski ekipi LottoNl-Jumbo je dokončno eksplodiral.

Še več, postal je izvrsten v vožnji na čas, v letošnji sezoni je opozoril še nase v bojih v gorskih etapah ter v boju za vrh na etapnih dirkah. Vmes je nastopil na dveh tritedenskih dirkah in na obeh slavil etapno zmago, najprej lani na kronometru na Giru, letos še na Touru.

Za enega od vrhunec letošnje sezone, ki je za slovensko kolesarstvo izjemna, si je izbral mavrično dirko na Norveškem in vožnjo na čas. Sanje o medalji je uresničil v sredo.

“Zelo sem srečen. Medalja je medalja. Super občutek,” so bile prve misli slovenskega kolesarskega junaka.

“Vedno želiš zmagati, tudi jaz sem si to želel in na to startal. Tom Dumoulin je bil za razred boljši. Čestital sem mu. Precej neverjetno je in lahko samo uživam,” je nadaljeval Roglič.

O slabih 46 minutah, ki jih je preživel v sredo na kolesu – na vzponu na Floyen, kjer je bil cilj kronometra za mavrično majico, je denimo postavil celo najboljši čas – je dejal: “Dobival sem informacije o zaostankih. Težko je bilo. Močno sem začel in ugotovil, da je treba pritisniti, kjer šteje. Na koncu pa še zaključni vzpon. Prepričan sem bil, da če menjava uspe, da se nihče ne more tako hitro vzpenjati s kronometrskim kolesom, kot se lahko jaz z navadnim.”

Sedemindvajsetletnik v letošnji sezoni v vožnjah na čas ni bil tako prepričljiv kot denimo lani, nekaj skrbi je kolesarski javnosti povzročil zadnji test pred odhodom na Norveško, ko je bil 12. na dirki po Britaniji, tudi pred tem na dirki po Franciji se mu nista izšla po načrtih.

“Sem že pozabil, da ste novinarji rekli, da mi ne gre. Treba je verjeti v svoje sposobnosti, vedeti, kje lahko greš hitro, kje lahko računaš na dober rezultat in kje ne. Skušal sem narediti vse čim bolj optimalno. Definitivno se je vse splačalo,” je o tem odvrnil Roglič.

Zdi se, da kar si Roglič zada, to tudi uresniči. Najboljši slovenski kolesar o tem meni: “Zavedati se moraš svojih sposobnosti. Na Galibierju sem dobil potrditev, da lahko in imam to čast, da pišem zgodovino slovenskega kolesarstva.”