Slovenija nima aktivne sistemske oblike ozaveščanja o koristih cepljenja, nikogar, ki bi (poleg zdravnikov) na razumljiv način razložil ljudem pomen in delovanje cepljenja, razblinjal strahove in odgovarjal na dileme. Zdravnikom običajno za zapletene razlage v skopo odmerjenem času na pacienta zmanjka časa za navadno dolgotrajne debate, tako je edini učitelj mnogih prestrašenih staršev internet. Eni od redkih, ki v Sloveniji ponujajo strokovne odgovore na vprašanja o cepljenju, so študenti medicine, od leta 2015 povezani v projekt Imuno. Vodja projekta je študentka medicine Eva Vrščaj. Osebni arhiv Eva Vrščaj: “Družbena omrežja in internetni brskalniki so največji krivec za širjenje napačnih informacij o cepljenju in infekcijskih boleznih, ki jih lahko s cepljenjem preprečujemo.” Očitno je, da institucionalizirani načini komunikacije o prednostih cepljenja ne delujejo. To se je pokazalo v Italiji, kaže se tudi v drugih zahodnih državah. Kakšne so izkušnje pri vašem delu? Kako se zoperstaviti “gurujem”, kot je Slađana Velkov, ali “znanstvenikom”, kot je Andrew Wakefield? “Predvsem je pomembno, da se starši počutijo slišani. Da ne delujemo kot pokroviteljski študenti medicine, ki pridejo ljudem na delavnice solit pamet, in da ljudje dojamejo, da jim resnično želimo pomagati. Da smo tukaj za njih in da to delamo z veseljem. Pri tem se vse začne. Argumenti se razlikujejo glede na publiko. Mlade in bodoče starše zanimajo predvsem stranski učinki, kaj cepiva vsebujejo, kakšna cepiva obstajajo in kdaj ter proti katerim boleznim cepimo. Seveda tudi miti, ki jih najdejo na internetu. Srednješolci se pa predvsem zanimajo za afere o cepljenju – na primer, koliko zasluži farmacija, ali cepljenje povzroča avtizem, kaj se je zgodilo z dečkom, ki je zbolel za tetanusom, in podobno. Naši argumenti temeljijo predvsem na strokovni literaturi in raziskavah, ki so podprti pri stroki in dokazujejo koristnost cepljenja. Pri določenih aferah je treba tudi predstaviti ozadje, ker
