Vlada Mira Cerarja pričakuje prihodnji teden odobritev prošnje Evropski komisiji, da Slovenija privatizira Novo Ljubljansko banko (NLB) postopoma. To pomeni, da Evropska komisija ne bi sama začela prodajati hčerinskih družb NLB na Balkanu, ki prinašajo 50 odstotkov dobička celotne skupne, če Slovenskemu državnemu holdingu (SDH) ne bi uspelo do konca leta 2017 prodati 75-odstotnega deleža skupine NLB, ki jo bo državni upravljavec prodajal po načelu mednarodne prodajne ponudbe na borzi (IPO). Državni delež, ki je na prodaj, naj bi bil po nekaterih ocenah vreden približno milijardo evrov. Kot je znano, želi država skladno s strategijo upravljanja državnih naložb, ki jo je potrdil parlament, v NLB ohraniti najvišji delež, tj. 25 odstotkov in eno delnico. Noben od drugih vlagateljev ne bo smel preseči četrtinskega deleža v NLB. odstotkov in eno delnico bi država v vsakem primeru obdržala v NLB 25 Vse je odvisno od dosežene cene Vse to so razlogi, zaradi katerih je težko pričakovati, da bo SDH lahko iztržil za nekdaj sistemsko banko slovenskega gospodarstva ceno, ki bi zadovoljila celotno slovensko politiko. Povrh vsega jo pestijo še nerešena vprašanja izbrisa podrejenih obveznic in poplačila hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, zaradi česar se v političnih krogih upravičeno bojijo zahteve investitorjev po “diskontnih cenah”. Zaradi vsega omenjenega je v političnih krogih veliko zadržkov do takojšnje prodaje banke, četudi so zaveze do Bruslja jasne. “Glede na zaveze, ki jih ima Slovenija do Evropske komisije, je država v nehvaležnem položaju,” pravi poslanec SD Matjaž Han, “ker po eni strani imamo Bruselj, ki zahteva prodajo, po drugi strani pa vemo, da prave cene ne bomo dosegli. Odvisno je od cene, ki bo dosežena, in tudi od dogovora s komisijo.” Ali je realno pričakovati, da bo po številnih zapletih državi vendarle uspelo prodati večinski delež NLB, kakor je po dokapitalizaciji zagotovila na evropskem parketu, je težko ocenjevati, a številni viri temu p
