Adventni venec sicer predstavlja čas pričakovanja, razširjen pa je tudi med neverujočimi. Spleten je iz zimzelenih vej, ponekod ga izdelajo iz mahu. Sveče, ki so štiri (za vsako adventno nedeljo ena), naj bi bile vijolične ali bele, saj je vijolična barva najbolj značilna za ta čas. Narejeni naj bi bili brez dodatnega okrasja. Postopno prižiganje sveč vsako nedeljo v prostor prinaša vedno več svetlobe, simbolično pa pomeni rast dobrega.

Adventni čas ni omejen na točno število dni, zaključi se v tednu po četrti adventni nedelji, in sicer 24. decembra, na predvečer božiča.

Adventni venec se je kot okras in liturgični simbol adventnega časa v Sloveniji uveljavil v 80. letih 20. stoletja, prišel pa je od germanskih narodov. Po izročilu je prvi venec v prvi polovici 19. stoletja naredil evangeličanski duhovnik v Nemčiji za otroke v sirotišnici. Z njim je hotel med otroke prinesti upanje in veselje. Ta venec je bil sicer sestavljen iz lesenega kolesa in 19 rdečih sveč, ki so simbolizirale dneve v tednu, ter štirih belih za štiri adventne nedelje. Sčasoma so leseno kolo okrasili z vejami jelke, od sveč pa so se obdržale le še štiri.

Bolj kot zunanja priprava je sicer za vernike v adventu (ime izhaja iz latinske besede adventus, ki pomeni prihod) pomembna duhovna priprava na prihajajoči praznik. Ta naj bi se kazala v osebni molitvi, prejemu zakramentov, postu in dobrih delih.

S prvo adventno nedeljo se tako v Evangeličanski kot Katoliški cerkvi začenja tudi novo cerkveno leto.

Nekateri pravoslavni kristjani, med njimi tudi verniki Srbske pravoslavne cerkve, zaradi uporabe drugačnega koledarja božič praznujejo 7. januarja. Adventni čas pa pri njih traja 40 dni pred praznikom.