Kakorkoli že je bilo abotno, je bilo grmenje onega poljskega vseevropskega politika o ženskah kot nižjih, šibkejših, manj inteligentnih bitjih, zaradi česar bi menda morale imeti nižjo plačo od moških, naposled - koristno. Med nami je sprožilo nekaj temeljitih in končno odkritih debat. V mešani družbi, da ne bo pomote, bog ne daj vrnitve tistih časov, ko so moški lazili naokoli in pozno v noč tolkli hude filozofske polemike, ženske pa doma čakale na zaključke. Tako smo minule dni, ker se je na to sijajno navezal še dan žena, do potankosti razdelali enakopravnost spolov. Z besedami in, ja, tudi z dejanji. Čeprav je človek pri tem na tankem ledu, saj veste, hitro si lahko obsojen, da si prestopil rob šovinizma in se znajdeš na oni strani zakona. Dobesedno na oni strani zakona, ko gruntaš, kaj že ti je pred leti naročila matičarka. Zato smo se, nekoč robustni dedi, navadili, da nobeni ženski več ne rečemo, da fajn zgleda. Take nevarne komplimente si poslej smemo deliti le med seboj. In ker, iskreno, priložnosti za to ni ravno veliko, smo s pohvalami toliko bolj radodajni, četudi se kdaj zlažemo. Sodoben moški ženski ne primakne stola, ampak se malce nejevoljno in godrnjaje pomakne v levo, da si lahko ženska od sosednje mize prinese svoj stol. Napreden, svetovljanski moški pri jutranji kavi z žensko debatira o fuzbalu in neverjetni Barceloni, ne pa o hišnem interierju, dekorju in kar je še takih zadev iz nekulturne pradavnine, ko so bile teme in skrbi nepravično razdeljene na ekskluzivno moške in izključno ženske, preden je bliskovit razvoj človeštva zradiral mačo vloge in nam vcepil nekaj estrogena, njim pa testosterona. Se mi zdi, da dame, če jim moški sploh še sme reči dame, včasih pogrešajo vsaj malo pozornosti. A zdaj je, kar je, dandanes se kaj takega bojda ne spodobi. V glavnem, bolj ko smo prejšnje dni debatirali o pošastnem nastopu Poljaka pri oltarju evropske demokracije, bolj se mi je zdelo, da smo pri nas doma, zavedajoč se žalostne statistike ponekod drugod