Šest avtomobilov je parkiranih ob hiši, na kateri piše Oljarna Kocbek. V Stari Gori smo, pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Ko vstopimo v sobo, bolje rečeno delavnico, je v njej polno ljudi. Po tihem kramljajo, ženica v predpasniku pazljivo meša semena, medtem ko se ta počasi pražijo v kotlu. Po prostoru prijetno diši. Vsi so prinesli bučna semena in si pripravljajo napitek, po katerem slovita Prekmurje in Štajerska. Kdor zmelje, prepraži in stisne tri kilograme semen, odnese liter tekočine. So odstopanja, odvisno od letine. Letošnja je dobra, nam ob močnem stisku rok zadovoljno pove gospodar Gorazd Kocbek, medtem ko v drugi sobi obiskovalcem izdaja račune z majhnimi zneski. “Odprto imamo vse leto, ampak zdaj je glavna sezona. Včasih je trajala do poznega oktobra,” potrdi, kar smo videli na poljih, polnih oranžno-rjavih krogel. Deset buč razdrejo za en kilogram semen. Če smo se nekoč zmrdovali nad mastnim oljem, ker da škodi zdravju, se je trend obrnil v nasprotno smer. Dosti bučnega olja spijte, nas vabijo zdravstveni priročniki: dobro je za prostato in mehur, presnavlja holesterol, uravnava presnovo in še in še. Izsledki, ki gredo Kocbekovim pravzaprav na roko. Čeravno je Gorazd tretji člen v družinski oljarski verigi – po dedku Alojzu, ki je oljarno odprl leta 1929, in očetu Antonu -, si v mladosti ni mislil, da bo kuhan in pečen v oljarstvu. Niti ga nihče od domačih ni silil med bučna polja. “Ne sestre ne mene. Bolj so naju usmerjali kam drugam. Seveda sem bil kot otrok radoveden, kaj počne v delavnici oče, a sem vmes tudi povsem ‘pozabil‘, da doma delamo bučno olje,” razkrije Gorazd. Fakulteta ne razume buč “Po izobrazbi sem strojni tehnik. Zanimala me je tehnika v zvezi s prakso, a so tam učili samo teorijo. Na strojni fakulteti v Mariboru se tudi nisem našel, poskusil sem na ekonomski v Ljubljani. Spet sama teorija. Naša branža je daleč od tistega, kar v šoli učijo. Predvsem pa te ne naučijo najbolj pomembnega – kako produkt prodati.” Ker je ugotovil, da politič
