"Igra lakote" tega francoskega volilnega cikla se je začela na levici. Predsednika Francoisa Hollandeja je potolkla njegova lastna socialistična stranka. Hollandov premier Manuel Valls je postal drugi hod na kanibalski pojedini. Do takrat je truplo ene od dveh največjih francoskih strank, nič več samo ležeče na hrbtu, doseglo napredno stanje razpadanja. Sedaj, prav ta trenutek, ko bi morda pričakovali, da bo predsedniški kandidat narodu povedal, kaj si misli o Donaldu Trumpu, Vladimirju Putinu in islamističnih radikalcih, kandidat socialistov, bledi Benoit Hamon, nima boljše teme pogovorov, kot pa so legalizacija marihuane, rdeče blato in snovi, ki povzročajo endokrine motnje. Na desnici se katastrofa pravkar približuje. Pred tem so odstranili nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Nekdanjega premierja Alaina Juppeja so, potem ko so ga okronali za virtualnega predsednika za večino lanskega leta, zrušili tisti, ki so ga oboževali. In, kot posledica škandala okoli Francoisa Fillona, se je republikanski kandidat in mož, ki ga je premagal, Juppe zbal ter dokončno predal igro. Fillon, nekoč jasni vodilni, izbira štirih milijonov volivcev na predhodnih volitvah, strankarskih, je sedaj aktiviral spektakularno stranko upornikov, ki ga poskuša izriniti iz tekme. Sheme, izogibanja, preračunavanja ter množenje kupčij, vse na osnovi javnomnenjskih raziskav, ki jih interpretirajo sodobni enakovredneži rimskim duhovnikom haruspeksom. Še eno truplo. Sodelujejo s preiskovalnimi sodniki, ki očitno igrajo svojo upravičeno vlogo ter poslušajo dokaze o škandalu z goljufivimi službami, v katerega so vpleteni Fillonova žena in otroci. Njihove integritete pa ne bo izpodbijal vljudni opomin, da so tudi oni ljudje, dovzetni za človeške strasti in nejevolje; da je znatna oblast, ki jo imajo v rokah, kot vse oblasti naravnana k seganju karseda daleč ter da so posledično postali popolnoma vpleteni v kampanjo, za katero, sklicujoč se na Montesquieuja, bi si morali še posebej prizadevati, da