Praznik dela mlajšim generacijam ne pomeni, kar je nekoč pomenil starejšim. Pravzaprav to tudi ni presenečenje. Tisti, ki prejemajo minimalno plačo, z njo komajda pokrijejo minimalne življenjske stroške. Kljub temu pa je pri nas tudi minimalna plača močno obremenjena z dajatvami, saj je skupni bruto strošek dela pri minimalni plači za okrog polovico višji od neto minimalne plače. Še slabše pa je, če zaposleni pogledajo v prihodnost, kaj bodo dobili za vse plačane socialne prispevke. Večina aktivne generacije, ki danes v Sloveniji dela in redno plačuje socialne prispevke, je obsojena na to, da bodo na starost reveži. Slovenija je namreč dežela, v kateri s povprečno plačo in s polno delovno dobo ni mogoče doseči pokojnine, ki bi presegala prag revščine. Statistika jasno kaže, da dve tretjini zaposlenih prejemata plačo, ki je nižja od povprečne, kar pomeni, da bodo ob upokojitvi prejemali pokojnino, s katero ne bodo pokrili niti minimalnih življenjskih stroškov. Po kakšni logiki naj potem praznujejo praznik dela, če so zaposleni v Sloveniji? Marsikdo, ki se je v zadnjem obdobju upokojil, je doživel šok, ko je prejel prvo pokojnino, saj so se v zadnjih letih pogoji upokojevanja močno poslabšali. Vzemimo, da se upokoji nekdo, ki ima polnih štirideset let delovne dobe, v kateri je prejemal povprečno slovensko plačo. Povprečna neto plača v lanskem letu je znašala okrog 1000 evrov, stopnja za odmero dohodnine pri polni delovni dobi za moške znaša 58 odstotkov, kar pomeni, da bo pokojnina te osebe s polno delovno dobo okrog 580 evrov. Mesečni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo pa je lani znašal 596 evrov. Z minimalno plačo pa je mogoče doseči pokojnino, ki je le malo višja od socialne pomoči. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da mladi in delovno aktivni v 1. maju ne vidijo več praznika dela, ampak vse kaj drugega. Navsezadnje pokojnina za polno delovno dobo ni bistveno višja od socialne pomoči, kar je zelo slabo sporočilo vsem delovno aktivnim v Sloveniji. Za