“Od Finske naprej smo že skupaj, nič nismo šli domov. Dan v Planici pa poteka kot običajen dan. Ni velike razlike v pripravi na tekmo. Rezerviramo si telovadnico za svoj termin, da ni drugih. Sam grem ven na tek, tu ni nobenega problema. Tudi v trgovino gremo lahko,” je svojo izkušnjo delil Bor Pavlovčič, član slovenske reprezentance.
Sam pravi, da so pravila podobna, a se ne skladajo povsod, kot kaže primer iz Ruke. “Ni velike razlike. Ne vem niti točno, kakšna navodila smo kje dobili. Recimo, na Finskem sem šele kasneje izvedel, da ne bi smeli iti v trgovino, kamor smo pred tem odšli. Ostalo je približno enako,” je nadalje razlagal 22-letni član domačega skakalnega kluba.
Mehurček, maske, razkužila. Vse to je postalo stalnica. “Maske imamo ves čas na sebi. Brez nje smo lahko le v svoji sobi, v garderobi in med skokom. Glede razkuževanja je tako, da se skušamo vsepovsod obvarovati pred okužbo, razkužila uporabljamo povsod, kjer je nameščen aparat. Meni se to pozna že na rokah, so malo bolj suhe, ampak se namažem s kremo in ni težav. Glede razdalje prav tako ni sprememb v primerjavi z običajnimi časi, razen tega, da imamo na potovanjih kakšen sedež več prostora,” je še dejal Pavlovčič.
Druženje kljub vsemu poteka vsaj med člani reprezentance. Že tako skakalci izpostavljajo, da se okužbi, če bi prodrla v tabor, ne bi mogli izogniti. Zato za kratkočasenje najprej poprimejo po igralnih konzolah, kot izpostavlja Anže Lanišek.
“Playstation je vklopljen. Saj nam ni nikoli prav zares dolgčas. To je najlažji način, da se malo zamotiš in skrajšaš čas,” pravi najboljši slovenski skakalec v svetovnem pokalu. Mehurčkom se je doslej že dodobra privadil.
“Živimo iz hotela v hotel. Ni najbolj enostavno, saj ne vidiš domačih. Po drugi strani je vseeno lažje z vidika regeneracije, saj opravimo dvakrat manj poti. Zdaj bi se morali recimo s Finske vrniti v Slovenijo, pa potem v Rusijo in nazaj. S tem je prihranjene kar veliko energije in časa. Negativno pa je, da ne moremo videti domačih, a smo vsi profesionalci in delamo vse, da bi bili čim boljši. Kdaj je treba tudi določene stvari žrtvovati,” je izpostavil 24-letnik.
Sam je letos v nekoliko drugačnem položaju, saj je oddaljen od mlade družine in predvsem sina, ki ga je na ekranu v izteku vseeno spremljal pri skokih. “Zelo fino je, ko vidiš sina na ekranu. Ko bom prišel domov, bo spet deset centimetrov višji. Spet bodo nove stvari. Res mi ogromno pomeni. Pogrešam ga, ženo, mami, očija, bližnje. Saj bo kmalu konec. Ta konec tedna ‘oddelamo’, kot je treba, ostanemo profesionalni in gremo domov,” Lanišek že komaj čaka vrnitev k domačim.
Nekoliko manj čustveno vse skupaj dojema povratnik v ekipo in debitant v skakalnih mehurčkih Domen Prevc. Slednji je šele v četrtek opravil prve tekmovalne skoke v sezoni, razmišljanje o nadzorovanem zdravstvenem okolju pa ga ni spravilo iz tira. Osredotočen je na druge stvari.
“Moram reči, da ni nič drugače kot prejšnje leto v svetovnem pokalu. Največja razlika je na sami skakalnici v gledalcih, ker okoli letalnice ni toliko vrveža. Načeloma je podobno, kot je bilo. Si na skakalnici, oddelaš tekmo, prideš nazaj sem, narediš analizo, masažo, terapijo, pregledaš dres, naslednji dan se zbudiš, spet analiza, novinarji, greš teč, se ogreješ, aktiviraš, se malo uležeš in greš na tekmo. S tega vidika velike razlike ni,” pragmatično priznava najmlajši od bratov Prevc.
Timi Zajc vseeno opazi eno pomembno razliko. “Mogoče je malo lažje, ker smo v Sloveniji, skoraj doma,” je izpostavil 20-letnik. Sicer ne opazi velike razlike, saj fantje veliko ne hodijo iz hotela. Osredotočenost na skoke mu najbolj zaposli misli. “Trening, tekma, prideš nazaj, se skušaš čim bolje spočiti, naslednji dan pa gremo zgodaj naprej. Z mojega vidika tega mehurčka niti ne občutiš tako, ko si v hotelu,” dodaja Zajc, ki ima nekakšne vrste rivalstvo z Laniškom za igralno konzolo.
“Playstation je bil bolj vklopljen v Rusiji in na Finskem. Igramo Fifo, kjer se pogosto menjajo zmagovalci. Tukaj v Planici ni toliko prostega časa. Smo vsak v svoji sobi, imamo mir. Morda je malce bolj napeto, ker je letalnica in potrebuješ nekaj več časa, da se spočiješ,” je priznal letalec iz Hramš.
Da so skakalci ustrezno pripravljeni in zavarovani pred zunanjimi vplivi, pazi predvsem glavni trener Gorazd Bertoncelj. Pretirane očetovske vloge mu ni treba igrati. “Kar se tiče druženja, je odgovornost na fantih. Seveda opozorimo, če je tega preveč. Že tako imamo letos kar precej dela s covid-protokoli. Veliko je logistike, tako da dolgčas nam zagotovo ni,” pravi trener.
Za razliko od svojih varovancev sam meni, da je planiško okolje nekoliko strožje kot v tujini: “V mehurčku smo zdaj že res nekaj tednov. Če bom natančen skoraj 20 dni. V Planici je kar strog režim. Od treh postojank, Ruka, Nižnij Tagil, Planica, je tukaj res malo strožji režim. In prav je tako, da je možnost okužbe čim manjša.”
Upoštevanje vseh ukrepov je pomembno tudi zato, ker nihče ne želi ogroziti nikogar zunaj teh mehurčkov in morda kje obtičati zaradi karantene ob morebitni okužbi.
Zato planiški delavci ves čas naokoli potujejo z razpršilci razkužila in pazijo na vse površine. Brez maske pa v Planici tako ali drugače ni bilo moč uzreti niti ene osebe, razen v času kosila v novinarskem središču.
