“V knjigah, tistih ta pravih, je vsa čarovnija nekdanjih časov in tudi prihodnjih,” pravi Franček Jauk , letošnji prejemnik zlatega grba Mestne občine Maribor za svoje novinarske in publicistične dosežke. Vsa leta po upokojitvi, od tega je dvanajst let, ga prav branje najbolj zaposluje. “Poskušam nadoknaditi vse, kar mi je sproti uhajalo zaradi dinamike vsakdanjika v žurnalizmu.” Ves Jančarjev opus pa Brvar in Partljič so nekatera imena v njegovi domači knjižnici. Izjemno dragi so mu tudi Schlink z Bralcem, Vida Jeraj Hribar z Večerno sonato pa Faulkner, ki ga je “s strahovito zamudo” prav te dni znova odkril preko Svetlobe v avgustu. Na tekmi s tranzistorjem Ljubezen do branja, ki se ga drži vse od otroštva, je še kako prišla prav pri nekdanjem delu. Da je imel bogato izrazoslovje, da je lahko z nogometnih tekem slikovito poročal o občutkih, odzivih navijačev … Od leta 1965 do 1981 je poročal s tekem za Radio Ljubljana. Nekateri so, četudi so bili na tekmi, imeli hkrati vklopljene tranzistorje, da so prisluhnili njegovemu prenosu. “Zanimivo je, kako se še po 50 letih nekdo spominja, kaj sem počel, to je mali fenomen.” Pri 29 letih je že končal športno novinarstvo in se bolj posvetil reportažam, dokumentarnim filmom na televiziji, kjer je sicer že prej skoraj ves čas delal vzporedno z radiem. Osnova pa je časopisno novinarstvo, še zmeraj pravi. Sam jo je dobil pri Večeru, kamor je prišel kot 20-letnik. “Iskali so mlade sodelavce v športni redakciji,” je povedal, “vzel me je takratni urednik Zdenko Vahtar, nato sem se preizkušal v drugih redakcijah. Nazadnje pri tedniku 7 dni, tam mi je bilo najljubše, ne bom pozabil urednice Sonje Flajs … To je bila mala fakulteta, starejši novinarji nas niso jemali kot konkurenco, ampak kot dopolnitev … Zlasti pri televizijskih novinarjih se pozna, če nimajo teh osnov. Meni ni bilo težko strojepiskam diktirati šest reportaž, z dialogi in vsem. Na radiu pa so nekateri imeli težave deset vrstic spraviti skupaj.” Nagrade mesta ni
