Mož, ki so ga mnogi v črnobelosti evforije že razglasili za politično truplo, je za svoje politično preživetje – in skoraj gotovo celo utrditev že tako nadvse avtoritarne vladavine – uporabil orodja, ki jih je zadnja leta intenzivno preganjal. Najprej družabna omrežja, potem pa ulico.

Ravno ulica – “civilna družba” – je s pomočjo digitalne naivnosti preprečila sicer izjemno slabo organiziran poizkus državnega udara, katerega organizatorji so preprosto “pozabili”, da je od časov, ko je bilo mogoče nadzor nad državo prevzeti z nekaj tanki, preleti letal in vstopom v studio državne televizije, minilo skoraj celotno zgodovinsko obdobje.

Neuspeli puč je zabetoniral vladavino predsednika Erdogana, ki je z natančno pripravljenimi seznami nemudoma krenil v množično čistko v vojski, sodstvu in drugih ključnih državnih institucijah. Odziv ulice, ki se – za razliko od Egipta – tudi zaradi neprijetnih izkušenj iz polpretekle zgodovine ni postavila na stran vojske, je, to je največja ironija poskusa vojaškega državnega udara, iz dneva v dan bolj avtoritarnemu predsedniku v iz dneva v dan bolj nestabilni državi gotovo dvignil v zadnjih mesecih rahlo načeto samozavest.

To nikakor ni dobra novica. Ne za Turčijo, ne za begunce (razčlovečeno pogajalsko orodje), ne za Evropsko unijo (sodelavka na bazarju človeške tragedije), ne za kurdski jugovzhod države, kjer že več mesecev poteka vojna, ne za prihodnost Sirije in Iraka.

A za vse našteto kriviti turškega predsednika, bi bilo zelo kratkovidno. Širša slika je še veliko bolj neprijetna, kot se zdi, sklene komentator.