Arbitražno sodišče je odločilo, da meja med Slovenijo in Hrvaško po kopnem večinoma poteka po mejah katastrskih občin. Slovenija je dobila sporno območje pri Hotizi, Hrvaška pa levi breg Dragonje.

Na morju je sodišče veliko večino Piranskega zaliva prisodilo Sloveniji. Določilo je tudi 2,5 navtične milje široko območje stika Slovenije z odprtim morjem, t. i. junction, ki sicer de iure ostaja hrvaško teritorialno morje, a tam Hrvaška ne sme ovirati plovbe plovilom, ki iz mednarodnega plujejo v slovensko morje ali obratno, pa tudi sicer ne sme izvajati dejanj, ki bi lahko ovirala to povezavo slovenskega morja z mednarodnimi vodami.

Čeprav je Slovenija morda pričakovala ugodnejšo rešitev, je slovenska politika z vlado Mira Cerarja na čelu takoj zagotovila, da bo odločitev sodišča spoštovala in jo uresničila. Kljub nekaj kritikam s strani opozicije je slovenska politika ostala enotna.

Na Hrvaškem pa so ponavljali, da arbitraža ne velja, saj so izstopili iz procesa zaradi “kontaminacije postopka” z nedovoljenimi pogovori med slovensko agentko in arbitrom, pa čeprav je sodišče že v vmesni sodbi leta 2016 presodilo, da to ni bila tako velika kršitev, da sodišče ne bi moglo končati svojega dela.

Slovenija je že pred meseci kljub odklanjanju Hrvaške začela postopke za implementacijo razsodbe na področjih, kjer jih je lahko izvedla sama. V ta namen je državni zbor sprejel paket t. i. implementacijskih zakonov.

Napovedala je tudi, da se bo obrnila na Sodišče EU. Pred njim namerava na podlagi 259. člena pogodbe EU tožiti Hrvaško, ker ji zaradi nespoštovanja arbitražne odločitve o meji onemogoča izvajanje evropskega prava.

Potem ko je Evropska komisija 18. junija sporočila, da ne bo podala mnenja o tožbi, ki bi jo sicer lahko prevzela tudi sama, je Slovenija napovedala, da bo tožbo, predvidoma še pred sredino julija, vložila sama, potem ko bo zadevo obravnaval novi odbor DZ za zunanjo politiko (OZP).