Zadnji interventni protikoronski zakon je bil sprejet konec preteklega leta. Za zdravnike in zobozdravnike je do konca leta 2022 dvignil plačni strop za šest razredov, do 63. razreda.
Zahtevo za presojo ustavnosti dviga plačnega stropa so na ustavno sodišče kot volivci vložili predsedniki petih sindikalnih central, in sicer Branimir Štrukelj, Jakob Počivavšek, Lidija Jerkič, Evelin Vesenjak in Peter Majcen.
Zatrjevali so, da je bil v postopku sprejemanja zakona kršen 90. člen ustave o zakonodajnem referendumu, ker da izpodbijani člen interventnega zakona ne pomeni nujnega ukrepa, ki bi bil povezan z odpravo posledic covida-19 in zato ne spada v materijo interventnega zakona. DZ po njihovem mnenju ne bi smel sprejeti sklepa o nedopustnosti referenduma glede sporne določbe.
Kot je razvidno iz danes objavljene odločbe, so ustavni sodniki ugotovili, da množičen pojav covida-19, tudi če uradno ni razglašena epidemija, pomeni naravno nesrečo. Torej interventni zakon, ki pomeni zakonsko podlago za nujne ukrepe za zagotovitev odprave posledic covida-19, spada med izjeme, za katere po 90. členu ustave ni dopustno razpisati zakonodajnega referenduma.
Vendar pa izpodbijana določba, ki bi posegla v zakon o sistemu plač v javnem sektorju z zvišanjem plačnih razredov za vse zdravnike in zobozdravnike ter s tem posegla v temelje enotnega plačnega sistema javnih uslužbencev in porušila postavljena razmerja, po oceni ustavnih sodnikov ni nujen ukrep, s katerim bi se odpravljale posledice covida-19.
V sklepu o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o interventnem zakonu in odgovora DZ je sicer obrazloženo, da je škodljiva posledica covida-19 posebna obremenjenost zdravnikov in zobozdravnikov v času zahtevnih epidemioloških razmer. A kot je presodilo ustavno sodišče, tega “ni nujno odpravljati s sistemsko spremembo plačnega sistema, ki se nanaša na osnovne plače vseh zdravnikov in zobozdravnikov, ne glede na njihovo morebitno dodatno obremenjenost zaradi zdravljenja bolnikov z boleznijo covid-19”. “Že doslej je namreč zakonodajalec omogočal dodatke tistim zdravnikom in zobozdravnikom, ki so pri svojem delu dodatno obremenjeni zaradi zdravljenja bolnikov s to boleznijo,” so navedli.
Ob tem je ustavno sodišče zavrnilo navedbe DZ in vlade, da sta škodljivi posledici covida-19 tudi zmanjševanje števila zdravnikov in da naj bi se z izpodbijanim ukrepom pomagalo predvsem mladim zdravnikom. Ugotovilo je, da tako odhajanje oz. pomanjkanje zdravnikov kot nizke plače mladih zdravnikov očitno niso povezani z množičnim pojavom covida-19, temveč “so posledica že dalj časa trajajočega nezadovoljstva zdravnikov s plačnim sistemom in drugimi pogoji dela, pa tudi drugih dejavnikov, kot sta politika izobraževanja zdravnikov, omogočanje specializacij itd.”.
“Poleg tega možnost zvišanja plač mladih zdravnikov ni odvisna od izpodbijanega ukrepa, saj ta omogoča zvišanje najvišjih zdravniških plač. Plačni razredi delovnih mest mladih zdravnikov pa so bistveno nižji in jih je mogoče zvišati ne glede na veljavnost izpodbijanega ukrepa iz 48. člena zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic covida-19,” so zapisali.
Ustavno sodišče je zato presodilo, da je DZ razumno utemeljil, da je covid-19 v zdravstvu sicer povzročil posebno obremenjenost zdravnikov in zobozdravnikov, vendar pa izpodbijana določba ni nujen ukrep za odpravo te škodljive posledice, ki bi lahko bil izjema glede razpisa zakonodajnega referenduma. DZ je zato po oceni ustavnega sodišča neupravičeno izključil zakonodajni referendum.
Odklonilni ločeni mnenji sta podala sodnika Klemen Jaklič in Marko Šorli, pritrdilni pa Rok Čeferin in Rajko Knez.
Ustavni sodniki so sicer pred dvema mesecema izvajanje presojane določbe zadržali do končne odločitve, saj so ocenili, da bi izvrševanje morebiti protiustavnega spornega člena povzročilo hujše škodljive posledice.
