Ustavno sodišče je omenjeno ureditev presojalo na podlagi zahteve reprezentativnih sindikalnih central, ki so zatrjevale, da je ta ureditev v neskladju s 4. členom Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela ter 24. členom Evropske socialne listine (spremenjene). Po 8. členu ustave pa morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.
Zahtevo za presojo ustavnosti izpodbijane ureditve je vložil tudi zagovornik načela enakosti, ki je ocenil, da gre v tem primeru za diskriminacijsko obravnavanje na podlagi starosti.
Ustavno sodišče ugotavlja, da omenjena konvencija Mednarodne organizacije dela in Evropska socialna listina primerljivo opredeljujeta zahtevo, da mora za vsako odpoved s strani delodajalca obstajati resen, utemeljen razlog, ki upravičuje odpoved. Za odpoved mora obstajati utemeljen razlog, povezan s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali z operativnimi potrebami konkretnega delodajalca.
Navedba zakonodajalca, da je izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine veljavni odpovedni razlog iz poslovnega razloga, ne da bi bilo treba konkretnemu delodajalcu odpoved utemeljiti, ker naj bi utemeljevanje odpovedi zanj pomenilo administrativno breme, ne izpolnjuje teh vsebinskih zahtev in pomeni odstop od 4. člena Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela in 24. člena Evropske socialne listine, je presodilo ustavno sodišče.
Ob tem je opozorilo, da izključitev obveznosti delodajalca, da utemelji poslovni razlog, delavce, pri katerih bi na podlagi izpodbijane ureditve prišlo do odpovedi, prikrajša za ustrezno delovnopravno varstvo glede prenehanja delovnega razmerja, saj izpodbijana ureditev ne omogoča vsebinskega preizkusa utemeljenosti razloga za odpoved.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi na pobudo delodajalca iz poslovnega razloga, ker delavec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne da bi bila odločitev delodajalca utemeljena z resnimi objektivnimi razlogi, ki izhajajo iz njegove sfere, je zato po presoji ustavnega sodišča v neskladju z omenjenimi določbami obeh mednarodnih aktov ter posledično z 8. členom ustave.
Ustavno sodišče je razveljavilo tretji, četrti in peti odstavek 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter 156.a člen zakona o javnih uslužbencih. Ker je razveljavilo izpodbijano ureditev zaradi neskladja z 8. členom ustave, očitkov predlagateljev o neskladju z drugimi določbami ustave ni presojalo.
Odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so bile delavcem vročene na tej podlagi in katerih učinkovanje je ustavno sodišče zadržalo s sklepom 18. februarja letos, so z razveljavitvijo izpodbijane ureditve prenehale pravno veljati in učinkovati. Nova ureditev je začela veljati z uveljavitvijo sedmega protikoronskega zakona, torej 31. decembra lani.
Ustavno sodišče je ob tem v odločbi pojasnilo, da se izpodbijana ureditev bistveno razlikuje od ureditve po zakonu za uravnoteženje javnih financ (zujf) iz leta 2012, ki je bila prav tako predmet presoje ustavnega sodišča. Pri obeh ureditvah gre sicer za odpuščanje delavcev, ki so izpolnili pogoje za starostno pokojnino oz. pridobili pravico do nje, vendar je zujf v spornem delu urejal poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s sedmo alinejo 77. člena zakona o delovnih razmerjih, po kateri pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi zakona, izpodbijana ureditev v tej zadevi pa se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.
Po zujfu je moral predstojnik izdati sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, javnemu uslužbencu pa pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, če sta se z delodajalcem za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od izpolnitve pogojev za upokojitev dogovorila za nadaljevanje delovnega razmerja. V dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja se je določilo trajanje delovnega razmerja.
Na podlagi izpodbijane ureditve v zakonu o delovnih razmerjih in zakonu o javnih uslužbencih pa delodajalec glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omejen z nobenim časovnim okvirjem, temveč lahko ob upoštevanju odpovednega roka to stori kadarkoli in brez utemeljevanja obstoja poslovnega razloga, ki ga sicer predvideva ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ko delavec izpolni pogoje za pridobitev starostne pokojnine po eni od obeh zakonskih podlag, mu lahko delodajalec kadarkoli in brez utemeljitve odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora spoštovati le 60-dnevni odpovedni rok in delavcu izplačati odpravnino.
Odločbo je ustavno sodišče sprejelo soglasno. Sodnik Matej Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.
