Osrednje vprašanje ustavne presoje, ki so jo zahtevale banke, je bilo, ali je zakon v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena ustave. Ta v drugem odstavku določa, da lahko zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Osrednja zakonska določba je bila po navedbah sodišča določba, ki je urejala valutno kapico (5. člen). Sodišče je med drugim ugotovilo, da je učinkovala povratno, njeno povratno učinkovanje pa je privedlo do povratnega učinkovanja celotnega zakona, “ki pomeni sistemsko prenovitev kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona”.

Z razveljavitvijo samo 5. člena in določb, ki se nanj sklicujejo, bi v zakonu ostala le vsebina, ki sama zase ne bi imela nobenega smisla, pravi ustavno sodišče, zato gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje posameznih določb zakona. “Navedeno pa pomeni, da merilo iz drugega odstavka 155. člena ustave ni izpolnjeno,” je presodilo ustavno sodišče.

Zakon je z omenjeno valutno kapico valutno tveganje v primeru apreciacije švicarskega franka prenesel v breme kreditodajalcev, brez mehanizma valutne kapice pa bi to breme nosili kreditojemalci.

Določba je veljala za pogodbe, sklenjene v obdobju od 28. junija 2004 do 31. decembra 2010, torej preden je švicarska centralna banka leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto, kar je vodilo v povečanje obveznosti kreditojemalcev do bank.

Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto, ki je dal tudi odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Rajko Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje. V zadevi je bil izločen sodnik Rok Čeferin.