Dogovor o svežnju za obnovo, ki so ga voditelji držav članic po maratonskih pogajanjih dosegli sredi julija, vključuje prihodnji sedemletni proračun unije v vrednosti 1074 milijard evrov in sklad za okrevanje v vrednosti 750 milijard evrov. Sredstva iz slednjega bo mogoče črpati le tri leta.
Države članice so se tako znašle pred izzivom, kako dodeljena sredstva čim bolj učinkovito uporabiti. Katerim usmeritvah bi morala slediti Slovenija pri programiranju sredstev EU za obdobje 2021-2027, so na današnjem spletnem seminarju razmišljali ekonomist Mojmir Mrak, Peter Wostner iz Urada RS za makroekonomske analize in razvoj, sopredsedujoči Mednarodnemu panelu za vire Janez Potočnik in članica investicijskega odbora Evropskega sklada za strateške naložbe Andreja Kodrin.
Mrak si želi, da bi večji del te pogače šel za projekte, povezane s pametnim, digitalnim, zelenim, krožnim gospodarstvom. To seveda ne pomeni, da bo za infrastrukturo manj denarja, je dodal. “Nasprotno, tudi teh sredstev bi bilo več, ker je celoten obseg sredstev večji kot kdajkoli,” je dodal.
Kaj bomo storili s tem denarjem in ali ga bomo resnično izkoristili, je odvisno od nas samih, je nadaljeval Mrak. Opozoril je, da je Slovenija na prelomni točki, ko je vprašanje, ali bomo ta trenutek res izkoristili za nek razvojni preboj in se približali tistemu, kar želimo.
V preteklosti je bila Slovenija pri črpanju evropskih sredstev po Mrakovi oceni razmeroma uspešna. “Res pa je vprašanje, ali črpamo denar za prave namene,” je dodal in se vrnil na denar, ki nam bo iz evropske blagajne na voljo v prihodnjem sedemletnem obdobju. Od približno 11 milijard evrov bo več kot tri milijarde evrov v obliki dolžniških instrumentov, ki jih lahko država koristi ali pa ne. “A kljub temu gre za rekordno veliko sredstev,” je ponovil.
Wostner težko reče, da se je Slovenija v zadnjih 15 letih izkazala. “Naš napredek je v primerjavi z drugimi državami bistveno manjši,” je dejal in med drugim opozoril, da medtem ko smo pred 15 leti z vidika financiranja raziskovalne in razvojne dejavnosti iz javnih sredstev še vztrajali okoli povprečja, pa smo od začetka krize globoko zaostali.
Če se želimo postaviti približno ob bok razvitim evropskim državam, bi morali vlaganja v raziskave in razvoj povečati za 183 milijonov evrov letno, je izračunal Wostner. Postregel je tudi s podatkom, da smo v tekoči finančni perspektivi namenili za namene pametnega, digitalnega in krožnega gospodarstva 32 odstotkov razpoložljivih sredstev, cilj pa bi moral biti 44 odstotkov.
Konkretno bi to pomenilo povečanje obsega izdatkov za pametno, digitalno in krožno z 1,1 milijarde evrov na 2,7 milijarde evrov. Seveda ne gre le za financiranje raziskav, razvoja in inovacij, pač pa tudi za vlaganja v vsebine, kot sta podjetništvo ali internacionalizacija, je povedal Wostner.
Sopredsedujoči Mednarodnemu panelu za vire Janez Potočnik upa, da bomo denar porabili modro. Gospodarska rast je odvisna od tega, kako dobro bomo varovali naravne vire, je opozoril in pozval: “Ne vlagajmo v uničevanje narave.”
Konkretno glede razpoložljivih sredstev v prihodnji finančni perspektivi je enako kot Mrak dejal, da gre za enkratno priložnost, ki se v bližnji prihodnosti zagotovo ne bo ponovila. Strateški razmislek o porabi tega denarja je zato nujen. “A cilja ne bomo dosegli prej, če z več investicijskimi sredstvi hodimo v napačni smeri,” je ponazoril. Prehod v trajnostno družbo in gospodarstvo je nujen in neizogiben, je pozval.
Največja prednost Slovenije je in bo neokrnjena narava, naravna in kulturna dediščina in vse, kar je povezano s tem, je spomnil Potočnik, ki upa, da bo Evropska komisija ohranila smer, ki jo je začrtala s svojim zelenim dogovorom, ter na svojo stran pridobila tudi druge države.
Kodrinova se je strinjala, da je treba denar vlagati v ohranjanje. “Ne vlagati le v všečne infrastrukturne investicije, ki imajo kratkoročne učinke na gospodarsko rast, pač pa v raziskave in razvoj in tudi v majhna in srednja podjetja,” je dejala.
Tudi Kodrinova je ugotovila, da se Sloveniji obeta rekordno veliko denarja. “A naše obveze in dolgoročni načrti bistveno presegajo ta znesek, torej resnično potrebujemo učinkovito koriščenje teh sredstev,” je dejala. Za vsak pridobljeni evro bi torej morali premisliti, kako se ga bo porabilo, k sodelovanju pa morda povabiti tudi zasebne, predvsem institucionalne investitorje, kot so pokojninski skladi, zavarovalnice in zdravstvene zavarovalnice, ki iščejo varne naložbe.
Opozorila je še, da v Sloveniji manjka stičišče, kjer bi lahko različni deležniki pristopili z listami želja po določenih investicijah. Slovenija kot majhna država, kot tudi manjša podjetja in občine namreč nimajo enakih strukturnih zmogljivosti za pripravo takih investicijskih projektov, kot jih imajo denimo velike francoske ali nemške regije, je pojasnila.
