Kot je v pogovoru za STA pojasnila predstojnica infekcijske klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, se v zdravstvu pripravljajo na tri scenarije – črnega, sivega in roza. Po črnem bi bil morebitni drugi val hujši kot prvi, po sivem bi bilo stanje podobno zdajšnjemu in bodo bolniki v bolnišnice kapljali postopno.

“Trenutno manevrski prostor še obstaja, a se bo ta zelo hitro skrčil, če bo prišlo do vdora v dom starejših občanov. To je precej mučno, ker nikoli ne veš, kje se bo kaj pojavilo,” je dodala Lejko Zupančeva. Po najbolj idealnem roza scenariju pa bi se zgodilo enako, kot se je z virusom sarsa. “Da je izginil, pa zaenkrat nihče ne ve, zakaj. Bojim se sicer, da se bo ta koronavirus jeseni vrnil,” je dejala.

Izpostavlja, da so vsakršne napovedi začetka drugega vala špekulacije. “Lahko pride že poleti, če bo po Evropi veliko gibanja,” je dejala. Sama upa, da smo se toliko naučili, da se bomo hitro odzvali. “Nedvomno moramo glede na zahteve EU in Svetovne zdravstvene organizacije vzdrževati določeno rezervo zmogljivosti, tako da čisto vseh ne smemo zapolniti. Rezerva intenzivnih postelj in navadnih postelj mora ostati,” je pojasnila.

Največji problem bo ob morebitnem drugem valu podobno kot pri prvem kader. “Ta je razporejen na redna delovišča, kjer pa je bilo že prej ponavadi premalo ljudi. Šli bomo v izobraževanje dodatnega kadra glede uporabe osebne varovalne opreme in umetne ventilacije, tako da bomo imeli čim več ustrezno izobraženega kadra, ne samo UKC Ljubljana, ampak v vseh slovenskih bolnišnicah,” je dejala.

Po dveh mesecih epidemije v Sloveniji smo sicer po besedah infektologinje lahko zadovoljni. V UKC Ljubljana pa tudi nekaterih drugih bolnišnicah so bili po njeni oceni odlično pripravljeni. Je pa izpostavila, da “kar bereš o virusu, ni isto temu, kar vidiš”. Lejko Zupančevo je presenetila predvsem izjemno dolga potreba po hospitalizaciji. “Še zdaj imamo bolnike, ki so bili med prvimi sprejeti, pa niso še šli domov,” je pojasnila.

Nekateri tudi predihavanje potrebujejo več tednov, kakšno je okrevanje po odklopu od naprav, pa je odvisno od posameznikov. “Odvisno od tega, v kakšni kondiciji je bil prej, koliko ima kroničnih bolezni, katera in do kake mere se je poslabšala, predvsem pa ugotavljamo hudo izgubo mišične mase. Tu traja tedne in tedne, da si ljudje opomorejo, da lahko spet funkcionirajo. V delo so zato vključeni tudi fizioterapevti,” je pojasnila.

Med najmlajšimi hospitaliziranimi in odpuščenimi bolniki je bil bolnik, star nekaj čez 30 let, najstarejša odpuščena bolnica pa je imela nekaj več 90 let in se je iz bolnišnične oskrbe vrnila v dom starejših občanov. Z otroci so imeli zelo malo izkušenj, je dodala infektologinja. “Mislim, da sta bila pri nas dva, in še tista dva sta se okužila v družini in nista zbolela za covidom-19,” je dodala.

So pa na infekcijski kliniki potrdili 17 okužb med zaposlenimi, od tega 11 na kliniki, šest pa je bilo “izposojenih” zaposlenih. “V nekaj primerih so se okužili v domačem okolju, nekaj pa se jih je okužilo tudi na službenem mestu od okuženega sodelavca. Dva pa sta se zelo verjetno okužila pri delu z bolniki,” je pojasnila.

Za ocenjevanje učinkovitosti zdravil imamo v Sloveniji po njenih besedah premalo izkušenj. Zdravilo remdesivir so uporabili nekajkrat, favipiravirja sploh niso. Z zbiranjem krvne plazme tistih, ki so covid-19 preboleli, še niso začeli, saj imajo, kot je pojasnila, težave z diagnostiko protiteles.

Infektologinja je sicer opozorila na dolgoročne posledice virusa. “Lahko jih veliko, kar se vedno bolj kaže. Pljuča so lahko dolgoročno prizadeta, prizadeto je lahko tudi srce, možne so okvare živčevja, mišična masa je oslabljena …,” je naštela. Določen odstotek ljudi prav tako ponovno zboli. “So primeri, ko so bili bolniki že virološko negativni, jih imajo zdravniki za zdrave, pa se lahko vrnejo in so spet pozitivni. Ne gre za velik odstotek, a možnost obstaja. Za vse dolgoročne posledice pa še ne vemo,” je dejala.

Je pa bolezen “pozitivno vplivala na zaposlene” in kolektiv med seboj tesno povezala. “Seveda so ljudje izčrpani, jih je strah in imajo različne težave – nekateri so se morali tudi odseliti od doma, ker imajo doma sorodnike iz rizične skupine. Lahko so bile tudi kakšne osebne velike stiske, a pri delu se to ni poznalo. Ljudje so res delali z zanosom in veseljem, kar počnejo še naprej,” je sklenila.