Gomila mrličev iz Mušičeve serije slik Nismo poslednji se v loku pne čez platno, kot da jim je slikar v vzgibu pietete poklonil pokop, ki ga niso bili deležni ob uri smrti. Nobenega opisa, nobene definicije in izjave; le skrčena, zakrčena in krčevita zmes teles kot skrajni rob prebivanja-v-smrti, kot poslednji, kot zadnji, pred-smrtni krik-po-biti, kot bi se izrazil pesnik.