Do omenjenega mednarodno odmevnega preboja slovenskih znanstvenikov je prišlo na področju visokotehnološke “forenzične” tehnike, ki se ga sicer pričakuje le v največjih molekularnih laboratorijih z večmilijonskim proračunom.

“Nam pa je to uspelo v majhnem Jamskem laboratoriju Tular, brez javne finančne podpore, s prostovoljskim delom in navdušenjem sodelujočih raziskovalcev in partnerjev,” poudarja vodja raziskave Gregor Aljančič.

Članek z naslovom Okoljska DNK v jamski biologiji: povečanje razširjenosti in taksonomske posledice za človeško ribico je bil objavljen 27. marca, dostopen pa je na spletnem naslovu http://www.nature.com/articles/srep45054.

Kot pojasnjujejo avtorji raziskave, je iskanje razširjenosti človeške ribice zaradi nedostopnosti kraškega podzemlja potekalo zelo počasi, številna najdišča se pozna le po pričevanju izpred 150 ali več let.

Članek tako utemeljuje inovativno molekularno orodje za raziskovanje razširjenosti človeške ribice v nedostopnem kraškem podzemlju. S pomočjo detekcije njene okoljske DNK (eDNA) lahko človeško ribico “forenzično” zaznajo v podzemeljski vodi, ne da bi jim jo bilo treba videti.

Posebno pozornost so posvetili črni človeški ribici iz Bele krajine, po prvih 29 letih raziskovanja znani iz le štirih izvirov. Prav zaradi te ozke razširjenosti jo za vedno lahko izbriše že lokalno onesnaženje.

“Da bi lahko načrtovali učinkovito varstvo, moramo najprej natančneje poznati njeno razširjenost. Pri črni človeški ribici res šteje vsak dodatno odkriti izvir, čas pa teče,” poudarja Aljančič.

V Beli krajini so z omenjenim raziskovalnim orodjem ugotovili, da se črna človeška ribica skriva še za petimi dodatnimi izviri. Kljub povečanju števila lokalitet pa so vse omejene na manj kot tri kvadratne kilometre plitvega belokranjskega krasa.

“Ker gre za kmetijsko izjemno obremenjeno območje, je črni proteus veliko bolj ogrožen, kot smo domnevali do sedaj,” opozarja vodja raziskave.

Največje presenečenje pa je po njegovih pojasnilih razkritje, da sta populaciji črne in bele človeške ribice vendarle v stiku, čeprav le v majhnem robnem podzemlju. “Prvič smo lahko pokazali, da je črna človeška ribica morda že samostojna vrsta.”

V najobsežnejši terenski preiskavi razširjenosti človeške ribice doslej – 95 kraških izvirov, vodnjakov in jam v obdobju 2013-2016 – so sicer raziskovalci iz Jamskega laboratorija Tular prvič podaljšali njeno južno mejo v Črno goro.

Inovativna metoda pa ni pomembna le za razvoj jamske biologije in varstva človeške ribice, takšen pristop omogoča iskanje redkih in ogroženih živalskih vrst tudi drugje po svetu.

Po slovenskem zgledu že iščejo zadnje preživele primerke želve jangceške orjaške mehkoščitke v Vietnamu, še navajajo v Jamskem laboratoriju Tular.

V projektu so kot partnerji sodelovali še Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Biološki inštitut ZRC Sazu in Univerza v Marylandu, ob terenski podpori Biospeleološkega društva Črne gore.