Na temo domačih nalog posebnih raziskav ni, je pa ta tematika občasno del nekaterih mednarodnih primerjav. Najbolj celovito to vprašanje obravnava Mednarodna raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja v 4. in 8. razredu osnovne šole (TIMSS), ki jo je leta 2011 izvedla Mednarodna zveza za proučevanje učinkov izobraževanja, v Sloveniji pa je pri njej sodeloval Pedagoški inštitut.

Raziskava je pokazala, da pri biologiji le en odstotek slovenskih četrtošolcev in osmošolcev za domačo nalogo porabi tri ali več ur, kar nas med 16 državami, v katerih je bila izvedena raziskava, uvršča na 15. mesto. Najvišje je bil Kazahstan, kjer je kar 17 odstotkov učencev odgovorilo, da za nalogo porabijo tri ure ali več.

Kar 91 odstotkov slovenskih četrtošolcev in osmošolcev je odgovorilo, da za domačo nalogo pri biologiji porabi manj kot 45 minut, kar je največji delež učencev med vsemi sodelujočimi državami. Podobni so bili rezultati pri kemiji in geografiji, medtem ko so bili pri naravoslovju slovenski učenci nekoliko bližje mednarodnemu povprečju.

Raziskava je tudi pokazala, da v nekaterih državah vsi učenci dobijo enako količino domače naloge, v drugih državah pa je slabši učenci dobijo več. V mnogih državah domača naloga ni obvezna, ponekod pa domačih nalog sploh ne poznajo. V Sloveniji so domače naloge skorajda pravilo, jih pa učitelji ne smejo ocenjevati.

Pri nas domača naloga obvezna, če se učitelj odloči zanjo

Na Zavodu RS za šolstvo pravijo, da je učitelj pri dodeljevanju domačih nalog avtonomen, učenci pa so jih dolžni redno delati, kar narekuje zakon o osnovni šoli, ki pravi, da mora učenec “redno obiskovati pouk v okviru obveznega programa in izpolnjevati obveznosti in naloge, določene z akti osnovne šole”.

Kot pravijo na zavodu, so domače naloge v prvi vrsti namenjene ponavljanju, utrjevanju in poglabljanju osvojenega znanja, kot tudi pridobivanju učnih in delovnih navad ter “samouravnavanju učenja”. Hkrati opozarjajo, da morajo biti šole pri domačih nalogah posebej previdne. “Domače naloge namreč lahko služijo svojemu namenu le v primerih, ko so vsebinsko osmišljene ter v svojem obsegu, zahtevnosti in času primerne psiho-fizičnim zmožnostim, aktualni ravni znanja in razumevanja učenca. Zato morajo biti ustrezno diferencirane in prilagojene posameznikom,” pravijo.

Domača naloga naj bo čim bolj raznovrstna

Specialni pedagog Juhant se strinja, da so za naš šolski sistem, kjer so učne vsebine zelo bogate, domače naloge ne samo koristne, ampak tudi nujne, saj sicer otroci ne morejo dovolj utrditi snovi. “V ameriških ljudskih šolah na primer ne poznajo šolskih nalog, a otroci zato kmalu pozabijo snov, zato jeseni najprej tri mesece ponavljajo, kar so se učili spomladi,” je dejal za STA.

Ne sme pa biti domačih nalog preveč, prav tako morajo biti takšne, da učenci dobijo delovne navade, pravi Juhant. “Pomembno je, da učitelj premisli, koliko domače naloge bo dal in kako bo sestavljena. Priporočljivo je, da gre za več različnih stvari, na primer, da je treba nekaj odkriti, nekaj ustvariti, nekaj preveriti, nekaj za prepisati ali nekaj za pobarvati. Skratka, naj gre za različne zaposlitve, ne glede na starost otrok, saj se vsak učenec znajde v nečem drugem,” pravi.

Domače naloge so po njegovem lahko tudi podlaga za dobro oceno pri preverjanjih, saj učitelji po njegovih izkušnjah preverjanje znanja največkrat sestavijo prav iz domačih nalog: “To počnejo predvsem učitelji, ki v prvi vrsti sledijo temu, da otroci znajo, in ne temu, da imajo lepe ocene.”

Na vprašanje, ali naj starši otroku pomagajo delati domačo nalogo ali ne, specialni pedagog odgovarja nikalno in dodaja, da morajo starši le nadzirati, ali otrok opravlja domačo nalogo. “Če otrok reče, da ne zna, mu je treba samo svetovati, naj pogleda, kako so delali v šoli, ne pa stvari rešiti namesto njega. Tudi ko nekaj ni prav, mora to v šoli ugotoviti otrok sam. Potem se bo morda celo pozanimal pri učitelju ali sošolcih, kako se naredi pravilno”, še dodaja Juhant.