Ko je zjutraj prihajal od zgoraj, z vrha Strossmayerjeve, po Slovenski in čez Grajski trg ali pa čez Slomškovega na Gosposko, je bilo, kot da bi prihajala dobra volja, nov zagon, in z vsakim njegovim korakom se je povečeval utrip starega mesta. Kot da bi prišel delat boljši, bolj vesel dan. Spotoma je pozdravljal in nagovarjal ljudi, se šalil, komu pomahal, se pogovarjal z dvema hkrati, koga potrepljal po ramenu, se glasno zasmejal dovtipu mimo hitečega znanca. In ko je prišel na Večer in pozdravil vratarja, smo se mi v drugem nadstropju že veselo muzali: "Kdo to tam spodaj šepeta?" Seveda: Smail Festić. Danes se zdi skoraj nemogoče, da je bil ta dobrohotni mož, poln energije, hkrati zmeraj izjemno urejen, s kravato, odličen in v vseh pogledih pokončen gospod ter povrhu kavalir brez primere. Ne le da je v lokalih zmeraj vprašal, s čim lahko počasti družbo, prijateljem bi ugodil še zlasti, ko je bilo treba pomagati v stiski ali nesreči, do roba svojih zmožnosti. Izmed njegovih številnih talentov je treba poudariti dar za nenehno združevanje ljudi na številnih področjih, ki je z leti dobival vse večjo veljavo. Rodil se je v Stolcu leta 1939, v begovski družini, in v spominu ostaja podoba njegove dostojanstvene matere, kako sedi v parku v muslimanski opravi. Čeprav so mu to nekateri zamerili, je iz globokega spoštovanja do nje in svojih korenin govoril zmeraj le materni jezik. Ko je bil Smail torej še otročiček, je družino prizadela vojna. Selili so se najprej v Sarajevo in nato v Tuzlo, kjer je končal gimnazijo in kjer se mu je pripetilo usodno srečanje: veliki slikar Ismet Mujezinović. Cele dneve je presedel v njegovem ateljeju in od tam izvirata njegova neverjetna ljubezen in smisel do likovne umetnosti. Sledil je študij novinarstva in politologije, a kar hitro tudi vojaščina. Skoraj takoj po JNA je postal dopisnik Borbe v Mariboru. "Takoj sva se spoprijateljila. Moje razmerje z Mariborom je bilo kot ljubezen na prvi pogled." Sodeloval je še z nekaterimi beograjskim