Kaj bi bilo, če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje? Kaj bi bilo, če Jožef iz Arimateje ne bi bil premožen in vpliven v jeruzalemskih elitnih krogih? Če ga ne bi bilo, bi danes pri Mali Nedelji, v Mariboru in samem Rimu krščansko veliko noč praznovali drugače, z drugačnimi poudarki in simboli. Kajti če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje, ki je prosil za truplo križanega Nazarečana, bi bilo to truplo vrženo v jamo k drugim na križu umorjenim. Množično grobišče za družbene izmečke – tak konec je odredila roka rimskega gospodarja vsem križanim, tudi Nazarečanu. Družina križanega običajno ni imela pravice do njegovega trupla, pravice do njegovega groba. Kot složno poročajo vsi štirje evangeliji, je Jožef iz Arimateje od Pilata dosegel izročitev Nazarečanovega trupla ter organiziral dostojen pokop v še neuporabljeno grobnico. Od tod izvira ena najbolj ganljivih in žalostnih ikon krščanske civilizacije. 13. postaja Križevega pota, snemanje s križa, podoba mrtvega sina v materinem naročju, Michelangelova Pietà. A obenem imamo zaradi vplivnega Jožefa tudi osrednjo in najbolj navdušujočo ikono krščanstva. Z dvema trepetajočima rimskima vojakoma ob odvaljenem nagrobnem kamnu ter z Zveličarjem, ki poln svetlobe odhaja iz sence smrti. Pomislite, kakšna muka bi bila slikarjem risati Zveličarja, ki odgrne trupla sokrižanih in zakoraka v življenje. Gothic horror bi rekli danes. Kdo bi ob veliki noči prijateljem pošiljal voščilnice z množičnim grobiščem v ozadju? Branko Cestnik Ker Jezusovo truplo ni bilo kot kužna smet vrženo v množično grobnico, je bilo velikonočne dogodke lažje razlagati na sakralni način, se pravi kot eminenten religiozni dogodek. Na osnovi obredja, ki so ga Judje poznali iz tempeljskih daritev, je bilo lažje razviti teologije žrtve. Žrtev se Bogu na čast uleže na žrtvenik, prelije kri, umre, nas očisti in nam prinaša novo življenje. Ne bomo oporekali tej teologiji, ki je biblična in upravičeno dominantna ter jo ob veliki noči vsak slovenski župnik na poljuden
