Janković je v tožbi KPK očital kršenje več členov ustave in tudi kršenje evropske konvencije o človekovih pravicah.
A sodišče v nasprotju z Jankovićem meni, da je KPK vodila postopek nadzora nad njegovim premoženjskim stanjem na podlagi določb zakona o preprečevanju korupcije ter zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Po ugotovitvah sodišča so bile med postopkom Jankoviću zagotovljene vse pravice skladno s področno zakonodajo.
Tako je imel možnost med postopkom sproti pojasnjevati svoja stališča in odgovarjati na navedbe oz. ugotovitve in stališča KPK. Poleg tega ga je KPK pred objavo ugotovitev o nadzoru še pozvala k izjasnitvi glede osnutka ugotovitev.
Po presoji sodišča KPK Jankoviću ni posegla v ustavno pravico do domneve nedolžnosti niti z izdelavo niti z javno objavo zaključkov ugotovitev. Objava ugotovitev je bila po mnenju sodišča utemeljena, saj je obveščanje javnosti po presoji sodišča ena izmed pomembnih nalog, ki so utemeljene v učinkovitem odzivu države proti vsem oblikam koruptivnih dejanj.
Janković je KPK tudi očital, da je namesto prekrškovnega postopka vodila kazenski postopek, in trdil, da mu pri temu niso bila zagotovljena pravna jamstva. A sodišče izpostavlja, da je očitno, da v tem primeru ne gre za kazenski postopek. Poleg tega pa se nadzor KPK ni nanašal na morebitna kazniva dejanja, ampak na nadzor nad premoženjskim stanjem Jankovića, ki je bil v obdobju nadzora istočasno javni funkcionar in predsednik ene od parlamentarnih strank tedanjega sklica DZ.
Po mnenju sodišča v postopku ni prišlo do kršitve pri določitvi nabora zavezancev, pri katerih je KPK opravila premoženjski nadzor, niti pri odločitvi, da bo ta nadzor opravljen pri Jankoviću. Takrat je namreč komisija preverila premoženjsko stanje vseh predsednikov parlamentarnih strank, ki so bili tudi javni funkcionarji.
Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo očitek o tem, da mu je KPK s tem, ko je preverjala izvor njegovega premoženja, kršila pravico do zasebne lastnine in mirnega uživanja premoženja. Ker očitkov ni utemeljil, se tudi sodišče ni opredelilo do teh trditev.
Janković je v tožbi predlagal, naj ga sodišče zasliši. A po mnenju sodišča to ni bilo potrebno, ker ni nikjer utemeljil, kako bi njegovo zaslišanje na javni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev sodišča, niti kako bi se razlikovalo od njegove ustne izpovedbe v zagovoru pred komisijo leta 2012.
Ob tem sodišče ni sledilo predlogu Jankovića, da bi prekinilo postopek in ustavnemu sodišču predlagalo presojo ustavnosti zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Sodišče namreč ni našlo neskladnosti zakona z ustavo.
Sodišče je takšno odločitev sprejelo na obravnavi 5. januarja, medtem ko je KPK sodbo prejela 22. januarja in jo potem tudi objavila na svoji spletni strani. Pritožba zoper odločitev sodišča ni možna.
Janković je sicer na upravnem sodišču izpodbijal končne odločitve o nadzoru nad premoženjskim stanjem, ki jih je KPK izdala 27. novembra 2015. Ugotovili so, da je Janković od nastopa županske funkcije leta 2006 večkrat kršil zakon o preprečevanju korupcije, prav tako ni pravočasno sporočal podatkov o svojem premoženjskem stanju. Za 208.000 evrov transakcij je KPK ugotovila izrazita korupcijskima tveganja.
Šlo je sicer za ponovljen postopek, saj je prve ugotovitve, ki jih je protikorupcijska komisija izdala v začetku leta 2013, ko je bil Janković predsednik takrat največje parlamentarne stranke Pozitivne Slovenije, razveljavilo vrhovno sodišče. Je pa KPK novembra 2015 prišla do enakih ugotovitev kot v prvotnem postopku.
Janković se je odločitev upravnega sodišča danes ne bo odzval, ker se mudi v tujini.
