Direktor je v javnem zavodu zaposlil – hčer in sina. Ravnateljica osnovne šole je v službo vzela sorodnico, čeprav ta ni izpolnjevala pogojev, kot jih je neizbrana kandidatka za delovno mesto. Direktorica javnega zavoda je med več prijavami kot ustreznega za službo izbrala – svojega zeta. Mikroračunalniško podjetje s skromnimi referencami servisira spletno podobo ene največjih pomurskih občin. Na občinskih razpisih so favorizirana društva iz županovega domačega kraja. V najmanj enem od petih primerov je bila ugotovljena kršitev zakonov, v preostalih lahko govorimo vsaj o ravnanju v nasprotju z drugimi predpisi ali pa moralnimi in etičnimi normami. Lahko verjamemo, da sta bila hči in zet najboljša prav med vsemi prijavljenimi? Da je bil direktoričin zet najustreznejši kandidat? Je to računalniško podjetje res najboljši ponudnik storitev? Si županova vas nenehno posodablja infrastrukturo, ker je najuspešnejša na občinskih razpisih? Morda. Koruptivna dejanja seveda niso vselej v navzkrižju z zakonodajo. So pa pogosto na meji in morebiten prestop morajo preiskovalci podkrepiti z dejstvi. A težava je, ker tisti, ki hodijo po robu, navadno za seboj zelo previdno brišejo sleherne sledi. Če jim kdo vendarle pride na sled, pa ga po navadi z zvitimi metodami in vladavino strahu utišajo. To je pravzaprav največja težava preiskovanja domnevno koruptivnih ravnanj. Dokazovati jih je namreč mogoče le s pričami, ki bi bile pripravljene spregovoriti. Nikjer na svetu posamezniku seveda ni lahko opozarjati na nepravilnosti v organizaciji, ki mu daje kruh. V Sloveniji pa je še toliko težje biti v koži žvižgača, ker je umrlo upanje v pravični sistem, apatičnost pa se je naselila že v skoraj vse oblike našega življenja, čeprav se nam korupcija redno dogaja tudi na domačem pragu. Je trgovina, kjer so oboji zadovoljni. Dam posel, če vzameš tega in vrneš uslugo. Izbrancu recimo podjetje cveti in lokalna skupnost kaže čedalje modernejšo podobo. Vprašanje je sicer umestno: Zakaj bi jih to
