Prvi štempelj v pohodniško knjižico so stari in mladi z vseh koncev Slovenije, ki so se odpravili na pot, dobili v Višnji Gori. Tam jih je pozdravil zlati polž, ki ga imajo Višnjegorci vklenjenega kar z verigo, da ga ne bi vnovič izgubili, kot že nekoč pozlačeno polžjo hišico, ki jim jo je podarila kraljica Beneške republike in celo nadomestnega polža, ki je izginil neznano kam.
Pot je nato vodila skozi stari del mesta in naprej proti vrhu polževske planote. Ko je bil za pohodniki najtežji del poti, so jih pričakali člani Turističnega društva Polževo, ki so jim postregli s čajem, kuhanim vinom in piškoti. Poskrbeti so namreč morali, da jim ne bi pošle moči, saj je bil pred njimi še lep kos poti. Kot je za STA povedal podpredsednik društva Martin Flamaceta, verjamejo v rek, da se po jutru dan pozna, zato so že na prvi postojanki verjeli v uspeh današnje prireditve, na katero so intenzivne priprave, kot je razkril, tekle kar cel mesec.
Pri pripravi pohoda je sodelovalo kar 150 prostovoljcev, za pohodnike pa so poskrbeli tudi številni domačini, ki so pred svojimi domovi ob poti ponujali hladne in tople napitke, domača peciva in podobno. Domačin iz Oslice, ki je vabil na kavo, je razkril, da jih bodo postregli verjetno okoli 200 ali 300. In pohodniki so se z veseljem ustavili in okrepčali, v zahvalo pa v škatlo za prostovoljne prispevke vtaknili kak evrov ali dva.
Tako so dobra volja, toplo pomladansko sonce, cvetoči telohi, zvončki in trobentice slehernika vzpodbujali, da je vztrajal na 15-kilometrski poti, ki vodi tudi čez letos prav nič zasneženo smučišče na Polževem in na kateri jih nekoliko strašijo table Območje medveda.
Letošnji pohod je bil sicer nekoliko drugačen od prejšnjih. Obogatili so ga namreč z literarnimi vsebinami. Ena takih je bil nagradni literarni kviz, ki so ga pohodniki vzeli zelo resno. Ob vsaki informativni tabli z namigi so stale skupinice prijateljev, ki so iskali rešitev na uganke, zapisane na letaku, ki so ga dobili ob začetku pohoda. Če se je komu pri kakšnem odgovoru zataknilo, so mu drugi radi priskočili na pomoč ali mu pustili, da je odgovor preplonkal. “Se vidimo ob naslednji uganki,” je bilo slišati, ko so se odpravili dalje.
Kot je za STA povedala soorganizatorka Maja Lampret, je bila osrednja tema pohoda Kozlovska sodba v Višnji Gori, saj letos obeležujemo 150 let od izida te satire. Tako je bil z njo povezan tudi literarni kviz, pohodniki so si lahko spomin na to Jurčičevo delo osvežili z literarnimi tablami, za otroke so pripravili Jurčičeve ure pravljic, na temo Jurčičeve poti pa so lahko otroci tudi likovno ustvarjali. Medtem so za odrasle pripravili likovno razstavo Damijane Bijek in še kaj. Kot je razkrila, je bil odziv odličen, vse vsebine pa polno obiskane.
Da mora za višnjansko sodno bistroumnost, ki jo opisuje Kozlovska sodba v Višnji Gori, res izvedeti cel svet, je prepričan tudi avtor sam. Tisti, ki so prišli do Muljave, kjer domuje Jurčič, so ga lahko namreč tudi srečali. V fraku in cilindru z značilnimi brki se je na svoj 173. rojstni dan sprehajal med njimi, STA pa je zaupal, da zgodbe nikoli ne zamrejo. “Tudi danes, ko sem prišel sem, vidim, da je zgodba še vedno pomembna. Na katerem mediju je objavljena, ali je to knjiga, internet ali kaj drugega, pa postaja čedalje manj pomembno,” je ugotavljal Jurčič.
Igor Adamič, ki ga uprizarja, pa je priznal, da je na Muljavi Jurčič res še kako živ. “Cel kraj diha z Jurčičem, ne znamo si predstavljati, kaj bi bilo brez njega, tu je muzej, rojstna hiša, spomenik, vsako leto se mu poklonimo s posebno prireditvijo, že vrsto let pa njegova dela uprizarjamo tudi v letnem gledališču,” je naštel in razkril, da bo letos na vrsti Tihotapec.
Pohodniki so se lahko na nekoliko spremenjeni poti seznanili s turističnimi zanimivostmi občine Ivančna Gorica, pot z Muljave pa so lahko podaljšali do vasi Krka in Krške jame.
Da je bil današnji pohod “najboljši pokazatelj, kako lahko s sodelovanjem in povezovanjem večjega števila ljudi pripraviš res lepo prireditev, ki bo gotovo imela posledice tudi za obisk občine v prihodnje”, pa je za STA ocenil župan Občine Ivančna Gorica Dušan Strnad. Poudaril je, da v občini in tudi sam kot župan gradijo na sodelovanju in povezovanju.
“To niso le prazne besede, to dokazujemo na vsakem koraku. In v zadnjih šestih letih se je občina krepko povzpela na lestvici razvitosti slovenskih občin, tudi po zaslugi ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati del svojega časa za skupno dobro. Takih je v občini Ivančna Gorica še veliko, uspevajo nam majhni čudeži,” je bil ponosen ob današnji prireditvi.
Ob tem je spomnil tudi na pomen Jurčiča za slovenski narod in hudomušno pripomnil, da je bil Jurčič ne le pisatelj, pač pa tudi politik – v najboljšem pomenu besede.
Jurčič se je rodil na Muljavi na Dolenjskem, njegov oče pa je prišel iz Jablanc pri Kostanjevici na Krki. Jurčičeva domačija na Muljavi je obnovljena in sodi med spomenike slovenskega kmečkega stavbarstva, tamkajšnje Kulturno društvo Josip Jurčič pa v letnem gledališču ob njej vsako leto uprizarja Jurčičeva dela.
