Le še šest dni je do izrednega volilnega kongresa v Atenah in zdi se, da se zmagoslavnega pohoda Čeferina ne da več ustaviti. Sploh po odstopu drugega protikandidata, Španca Angela Marie Villarja, po pridobitvi podpore velesil Francije in Nemčije ter obnovljenih zavezah geopolitičnih velikanov Turčije in Rusije. Pol nogometne Evrope je sicer še neopredeljene, a se nagiba k Slovencu Aleksandru Čeferinu, skoraj polovica ga je že javno podprla za eminentno funkcijo, ki je Slovenec v mednarodnih organizacijah, ne le športnih, še ni zasedal. Vmes se najdejo le tri države, ki si za predsednika Evropske nogometne zveze, Uefe, želijo Nizozemca Michaela van Praaga. A previdno: javna podpora, ko so glasovanja tajna, ne pomeni nič. To je na krut način leta 2004 spoznal sedanji ljubljanski župan Zoran Janković. V boju za predsednika evropske rokometne zveze (EHF) naj bi bil imel že v prvem krogu obljubljenih polovico glasov in zmago tako rekoč na pladnju, a je izpadel v prvem krogu. Trije milijoni za predsednika Če bo Čeferinu na tajnih volitvah v sredo uspelo zbrati potrebnih 28 glasov, bo postal šele sedmi predsednik Uefe v njeni 62-letni zgodovini. A nihče od predhodnikov ni na vrhu organizacije s 574 zaposlenimi, ki na leto ustvari dobri dve milijardi evrov prihodkov, ostal le en štiriletni mandat. Francoz Michel Platini ga je moral zaradi suspenza zapustiti leto pred zaključkom drugega, najdlje, kar 17 let, pa je vztrajal Šved Lennart Johansson (1990-2007). Glas predsednika je ob neodločenih glasovanjih izvršnega odbora odločujoč, njegova plača pa, vsaj za zdaj, še skrivnost. Čeferin naj bi opravil z netransparentnimi praksami, ki so oskrunile ugled ne le evropske, ampak tudi svetovne nogometne organizacije, Fife, ter marsikoga od funkcionarjev spravila ob stolček, pa tudi za rešetke. V svojem programu z naslovom Ustvarjanje popolnega ravnovesja je domiselno izpostavil enajst temeljev (kot je enajst igralcev v vsakem moštvu) nogometnega ustroja prihodnosti, pod to pa posta