Slovenci so osvojili deseto mesto med 28 ekipami, pet jih je obupalo ali pa so bile diskvalificirane. “Težka, dolga, a lepa izkušnja,” je misli po prihodu na cilj avanture v Karpatih strnil Korošec Janez Gorjanc. Janez Gorjanc Utrujena, a zadovoljna slovenska ekipa V tej dirki po prostranstvih Karpatov niti do konca ne veš, na katero mesto si sploh uvrščen, saj si prepuščen lastni orientaciji v vnaprej določenem koridorju. Prihod v cilj je nazorno kazal srečo na neobritih obrazih ter od blata in potu prekriti koži in razmršenih laseh. “Ko smo pa stopili iz vozil, so premočeni in blatni vojaški škornji ter vsa obleka pripovedovali vso zgodbo,” se spominja Gorjanc. Eno zemljevidi, drugo teren Da so eno zemljevidi in koridor, ki ga določi organizator, drugo pa teren, so se prepričali kaj kmalu. Stare ruske karte, od katerih so si veliko obetali, kažejo tudi ceste in poti, ki jih tako rekoč ni več. Prerasel jih je gozd ali pa je cesto pogoltnil hudournik, zato so vožnje po rečnih strugah, polnih kamnov in lukenj, pogosto edina možnost. Če je že vreme bilo prijazno, pa bukova debla na cestah nič kaj. Kam naj padejo, ne sprašujejo, zato jih je bilo treba umikati z rokami ali se jih lotiti s sekiro. A težji pogoji so šele prihajali. Janez Gorjanc Pogosto ni šlo drugje kot po strugah potokov in hudournikov. Organizator je znotraj koridorja označil tudi možne bencinske črpalke, del naloge pa je bila še orientacija do splava za avtomobile, ki vodi preko široke reke. Ampak splav ni deloval zaradi prepovedi romunskih uradnikov. Znajdi se, kdor se more! Nujno se je bilo treba prilagoditi in iskati pot preko reke čez mostove kar nekaj kilometrov stran. Čas vožnje štiri- in tridnevne etape je bil omejen na dnevno svetlobo, posadka in terenca postajajo utrujeni. Zvečer pa priprava tabora, hrane in strategije za naprej. Prve okvare, a z moštvi si pomagajo tudi drug drugega vleči iz blata, če se srečajo. Ko se resno zalomi “Najhujši je bil ekstremno strm klanec z g
