Kot je za STA povedal Gnezda iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera, je vzpostavitev sklada pomoči državam v razvoju zaradi gospodarske in družbene škode podnebnih sprememb zgodba, ki se vleče že veliko let, zato smo lahko v luči tega veseli, da je bil končno dosežen dogovor, do katerega pa bi morali po njegovem mnenju priti že prej. “A bolje zdaj kot nikoli,” je pristavil.
Pozdravil je tudi ohranitev zaveze k omejitvi segrevanja ozračja na 1,5 stopinje Celzija, a hkrati opozoril, da to, da se še vedno pogovarjamo o ciljih, namesto da bi jih začeli udejanjati v praksi, ni razlog za optimizem.
“Res ni več časa, smo v podnebni krizi, vse bolj intenzivno jo čutimo. Dejansko je treba začeti zmanjševati emisije na terenu, kar pa se še ne dogaja. Res ne vem, kaj se mora še zgoditi, da bo močan politični konsenz, da je treba presekati s temi praksami,” je bil kritičen.
Da omenjeni sklad po več kot treh desetletjih predstavlja prvi korak k naslavljanju sistemske nepravičnosti za ljudi, ki so za podnebne spremembe najmanj odgovorni, a jih posledice najbolj ogrožajo, je za STA poudarila Kvac iz društva za sonaraven razvoj Focus.
Ob tem je opozorila, da se bodo morale države v naslednjem letu dogovoriti še o pomembnih podrobnostih, s katerimi morajo “zagotoviti, da bodo pravila sklada spoštovala načelo pravičnosti, da bodo največji onesnaževalci sredstva res zagotovili ter da bodo ta nova, dodatna in zadostna”.
Da politične volje glede zmanjšanje emisij in opuščanja fosilnih virov, ki bi ga dejansko potrebovali, ni, po mnenju Gnezde kaže tudi sprejet dogovor o opuščanju zgolj premoga, ne pa tudi ostalih fosilnih goriv. “Znanost je tukaj jasna, vemo, kaj moramo narediti, čutimo posledice že tukaj v Evropi, kaj šele v državah, ki so zaradi geografskih ali drugih značilnosti toliko bolj izpostavljene tem udarom,” je dodal.
Sogovornik se je dotaknil tudi današnjih komentarjev generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa in ostalih vidnih političnih akterjev, ki so izkazali razočaranje nad vsebino končnega dogovora podnebnega vrha. Glavno sporočilo teh je bilo, kot je poudaril Gnezda, da ne pomaga samo, da gasimo požar oz. financiramo že nastalo škodo, če je hkrati ne bomo preprečili preko zmanjševanja emisij. “Če bomo še naprej povzročali vso to škodo in ne zmanjšali emisij, potem lahko namenimo ne vem koliko sredstev, pa ne bo teh nikoli dovolj, saj bo še vedno prihajalo do vseh teh posledic in izgub,”je bil jasen.
Po njegovih besedah so okoljski aktivisti v luči podnebnih pogajanj opozarjali na dvoličnost pri opuščanju fosilnih goriv. “Na eni strani govorimo o opuščanju teh virov, na drugi strani pa vidimo, da se želi širiti infrastrukturo za plin in da se išče alternative dobavnih poti po izpadu energentov iz Rusije. Tukaj so tudi zelo velike skrbi, kakšna infrastruktura in vire se bo za oskrbo unije razvijalo v Afriki,” je še opozoril Gnezda.
S tem, da je bila podnebna konferenca neuspešna z vidika naslavljanja glavnih vzrokov podnebnih sprememb, pa se je strinjala tudi Kvac. Kot je poudarila, brez dogovora o pravičnem opuščanju fosilnih goriv – premoga, nafte in plina – nevarnost preseganja cilja 1,5 stopnje Celzije ostaja realna možnost.
“EU, ki je sicer imela pomembno vlogo pri prizadevanjih za ohranitev tega cilja, je napovedala posodobitev svojega prispevka pri zmanjševanju emisij s 55 na 57 odstotkov, vendar je to še vedno premalo. V skladu z znanstvenimi opozorili, zgodovinsko odgovornostjo in zmožnostjo ukrepanja bi morala EU emisije do leta 2030 zmanjšati za vsaj 65 odstotkov,” je ocenila.
