Vas v Kareliji na severozahodu Rusije je videti kot prijeten kraj za življenje. Jablane polne sadja in urejeni vrtovi, čolni na prikolicah, pripravljeni za plovbo po bližnjem jezeru in visoko zložena drva za zimo. V krošnjah borovcev je slišati trkanje žoln, za valovito pločevino pa hudo lajanje psov. Ni videti kot kraj za množične pomore, piše Sky News.
Irina Z. stoji pred požganim domom svojega brata Artjoma Tereščenka. Njega in njenega 71-letnega očeta Vladimirja so tu ubili v noči na 1. avgust. Dva moška, oba nekdanja kaznjenca, od katerih se je eden ravnokar vrnil z bojišča, sta vdrla in zabodla očeta in sina, nato pa zažgala posest.
Otroka, stara devet in 12 let, sta uspela pobegniti skozi okno in sprožiti alarm.”Moj oče si zagotovo ni zaslužil takšne smrti. Smo iz dobre družine. Ne bi smel tako umreti,” je poudarila Irina. Moška sta nato pot nadaljevala do druge hiše, ki je bila nekaj sto metrov stran, in tam pobila štiri ljudi, tri moške in eno žensko, nato pa zažgala tudi njihovo hišo.
Pomiloščeni zločinci sejejo teror
Eden od mož, Maksim Bochkarev, je bil znan kot povzročitelj težav. V zaporniški koloniji v Sankt Peterburgu je služil kazen zaradi kraje, ugrabitve avtomobila, posilstva in spolnega napada, kjer je spoznal svojega partnerja v zločinu Igorja Sofonova.
37-letni Sofonov bi moral odsedeti še tri leta zaradi tatvine, ropa in poskusa umora, a ga je rusko obrambno ministrstvo rekrutiralo naravnost iz zapora in poslalo v Ukrajino, s čimer je začel pokojni Wagnerjev šef Jevgenij Prigožin in ga je navdušeno sprejel Ruska vojska.
»Menim, da je treba vse, ki so bili v zaporu, tudi če so šli v vojno, vrniti za zapahe, če so tam končali zaradi tako hudih zločinov,« je prepričana Irina. Vse več kaznivih dejanj zagrešijo nekdanji storilci po vrnitvi domov z bojišča. Junija je Prigožin dejal, da se 32.000 ljudi, ki jih je novačil Wagner, vrača v Rusijo, njihova evidenca pa je bila izbrisana.
V južnem mestu Krasnodar Wagnerjevemu nekdanjemu obsojencu sodijo zaradi umora dveh ljudi na poti domov iz službe, kar zanika. Obstajajo primeri umorov, spolnih napadov, zlorabe otrok s strani obsojenih spolnih prestopnikov.
V Novem Burecu, približno 800 kilometrov vzhodno od Moskve, je Wagnerjev nekdanji ujetnik ubil starejšo žensko, čeprav so domačini oblastem večkrat izrazili zaskrbljenost, da se tava po njihovih ulicah. Spremembe ruske zakonodaje junija predlagajo, da se osumljenim ali obsojenim kriminalcem dovoli boj, vendar ne po pravnomočnosti sodbe.
Resničnost ruskega novačenja ujetnikov pa se zdi precej temnejša. Po navedbah britanskega ministrstva za obrambo je to del “širšega, intenzivnega prizadevanja ruske vojske za okrepitev svojega števila, hkrati pa se poskuša izogniti izvajanju nove obvezne mobilizacije, ki bi bila zelo nepriljubljena”.
To je politika, ki bo videla, da se bodo okoreli kriminalci, travmatizirani zaradi vojne, vrnili domov brez vsakršne psihološke podpore ali rehabilitacije. Kot velja za nasilje v družini v Rusiji, se oblasti s tovrstnimi socialnimi problemi doma premalo ukvarjajo, še posebej ne, ko gre za vojno.
Vendar je to zadeva, ki trga družbeno strukturo mest in vasi po vsej državi. Samo še ena izmed mnogih nenamernih posledic vojne. Poleg krst in vse pogostejših napadov brezpilotnih letal se vojna vrača domov. Aleksandra Sofonova, Igorjeva sestra, meni, da bi država moškim, kot je njen brat, morala zagotoviti psihološko podporo, a je prepričana, da tega ne bo storila.
“Služil je, bil je ranjen – moški je in na takšne stvari so ponosni. In potem se je vrnil in se je izkazal za neuporabnega, niti potnega lista ni mogel dobiti, hodi lepit tapete. In potem vrnil se je in se je izkazalo za neuporabnega, niti potnega lista ni mogel dobiti. Vrni se in je nepotreben. Mogoče mu je kaj kliknilo v glavi,” je poudarila.
Nedaleč od mesta, kjer se je novinar Sky News pogovarjal z Aleksandrom, je na zadnji steni supermarketa napisan grafit z velikimi črnimi črkami: “Putin, brez vojne”. “Ne vem, kakšna posebna operacija je to. Veliko mojih prijateljev je umrlo in se vračajo v pocinkanih krstah. A umirajo zaman. Za kaj se borimo?” je vprašala Aleksandra.
Druga sestra v tej zgodbi, Irina Z., katere moški so bili ubiti doma, pravi, da je njena vera v boga tisto, kar ji pomaga skozi vsak boleč dan. “Bojim se za celotno državo. Nihče nima pravice drugega ubiti, vzeti življenja. Te pravice mu niso dali. To moramo nekako ustaviti, da takšni ljudje ne bodo v normalni družbi,” je zaključila.
