Mati Terezija, rojena v Skopju v albanski družini, leta in leta usmiljenka v revni Kalkuti, je od današnje nedelje svetnica. Poviša jo, kanonizira, na današnji maši v Vatikanu papež Frančišek, ki je konec lanskega leta priznal čudež na njeno priprošnjo, to pa je bila potrjena pot v svetništvo. Za čudež je obveljala nenadna ozdravitev Brazilca v zadnjem stadiju malignega tumorja na možganih. Marcílio Haddad Andrino je svojo zgodbo povedal v petek na tiskovni konferenci v Vatikanu. V komi je že bil 10. septembra 2008, peljali so ga v operacijsko sobo, na nujni kirurški poseg. In ko je prišel kirurg, da operira, ga je našel zbujenega, pri polni zavesti. Ozdravitev v trenutku, so nazadnje potrdili zdravniki. "Oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim" Mati Terezija se je rodila leta 1910 kot Agnese Gonxha Bojaxhiu. Pri osemnajstih se je pridružila kongregaciji sester misijonark Naše Gospe iz Loreta. Najprej na Irskem, tja je potovala skupaj s slovensko redovnico Elizabeto Kajnč, potem v Indiji. Noviciat sta opravili v Darjeelingu pod Himalajo. Agnese je redovno ime vzela po sv. Tereziji Deteta Jezusa. 10. septembra 1946 je na poti na duhovne vaje v Darjeeling slišala božji glas. "Bila sem prepričana, da je bil to božji glas. Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako," je pripovedovala. 1948. izstopi iz reda. V preprostem belem sariju, obrobljen z modrimi črtami, gre na ulice Kalkute, da bi služila najbolj ubogim med ubogimi. Kmalu se ji pridružijo prve sestre, in leta 1950 nastane nov red, misijonark ljubezni, usmiljenk. 1952. v Kalkuti odpre dom za zapuščene umirajoče. Do začetka sedemdesetih ima družba misijonark ljubezni 50 domov v Indiji in drugod po svetu. Konec leta 1985 v New Yorku odpre prvo hišo za bolnike z aidsom. Leta 1979 dobi Nobelovo nagrado za mir. In jo porabi za revne, pomoči portrebne. Njen glas kmalu seže do Vatikana. Spr