Vojko Otoničar, takratni miličniški komandir, se vojne za obrambo samostojne Slovenije spominja: “Enotnosti, solidarnosti in povezanosti se ne da opisati z besedami. Če tega ne bi doživel, bi težko verjel. Ta narod je bil pripravljen golorok ustavljati tanke”. Vojne do srečnega razpleta niso pripeljali le politiki, milica in teritorialna obramba, ampak tudi mnogi civilisti, ki so nase prevzeli tudi nevarne naloge. Četrt stoletja pozneje pa Primorce še vedno boli, da država zanemarja spomin na prvi dan vojne, na “dan prej”, ko so civilisti kot živi ščit stopali pred tanke JA. To početje je bilo zaletavo in brezglavo, danes razmišlja Aleksander Dekleva, proti kateremu je poročnik JA na križišču v Divači sprožil prvi strel v osamosvojitveni vojni. A v premislek dodaja: “Ne vem, kaj bi bilo, če bi vsi ostali doma …”