S prvim mestom na dirki po Franciji je več kot nadgradil lanske predstave na Vuelti. Na španski pentlji je takrat kot 20-letnik vrtel pedala in se na koncu ustavil na tretjem mestu. Primož Roglič je slavil svojo prvo zmago na velikih dirkah, Slovenca pa sta v sendvič stisnila veterana, Španca Alejandra Valverdeja.
Mnogi strokovnjaki so takrat opozarjali na pomanjkanje konkurence na španskih cestah, leto dni kasneje tega argumenta ni več moč uporabiti. Pogačar je bil najboljši med najboljšimi. Za ta naziv pa je na Rogličevem domačem terenu, kronometru, ugnal starejšega rojaka za kar minuto in 56 sekund, s čimer je v skupnem seštevku rojaka prehitel za 59 sekund.
Mladi “Volk” s Klanca pri Komendi, vzdevek je več kot primeren, je bil ves čas blizu svojemu moštvenemu kolegu, nato pa je v sedmi etapi naletel na težave. Predrta zračnica, vračanje v glavnino ter nato pospešek favoriziranih moštev ob bočnem vetru. Vse to je prineslo zaostanek minute in 21 sekund ob prihodu v cilj.
Morda je tudi zaradi tega Pogačar imel več manevrskega prostora za napad. V želji po manjšem zaostanku v skupnem seštevku pa ga je naprej gnalo instinktivno dirkanje. Kot se je izrazil Tadej Valjavec, nekdanji kolesar z uvrstitvijo med top 10 na Touru leta 2008, je 21-letnika še bolj začel “srbeti sedež”, zaradi česar so se vrstili njegovi napadi.
Medtem ko so se ostali oklepali skupine, ki ji je ritem narekoval nizozemski vlak Jumbo-Visme, je Pogačar napadal, skakal in se s sijajnimi predstavami najprej v osmi, nato v deveti, ter skupaj z Rogličem v 13. etapi vrnil pod sam vrh. Tam je ostal do kronometra, nato pa presenetil vse strokovnjake in se povzpel na vrh stopničk na Elizejskih poljanah.
Način dirkanja njegov nekdanji selektor še kako pozna. “Vem, kako in na kakšen način je takrat zmagoval na dirkah. Da pa bo to preslikal oziroma prenesel med najboljše kolesarje sveta, ne moreš vedeti. Glede na talent, ki ga ima, in na trud, ki ga vlaga, ter glede na resnost, s katero se športa loteva, sem verjel, da mu bo uspelo,” je pred kratkim v pogovoru za STA o 21-letniku dejal Martin Hvastija.
Poklonili pa so se mu tudi pri kolesarskem klubu KD Rog Ljubljana, pri katerem je odraščal Pogačar in od koder se je izstrelil v svetovno karavano kolesarstva. “Dragi Tadej, pri nas si uspešno odraščal, se kalil in dozorel. Zdaj ustvarjaš zgodovino slovenskega in svetovnega kolesarstva. Iskrene čestitke. Ponosni smo nate.” Takšnih čestitk v zadnjih dneh ne manjka. Vsi pa v en glas poudarjajo Pogačarjev talent, ki je bil ves čas opazen.
Mladenič je za kolesarstvo vseeno dokaj nepričakovano preslikal predstave, ki so ga krasile še v mlajših letih v boju z najboljšimi na svetu. Prvič je Pogačar slovensko javnost nase opozoril na dirki po Sloveniji, ko je kot 18-letnik gledal v hrbet le mojstrom, kot so Rafal Majka, Giovanni Visconti in Jack Haig. Tisto preizkušnjo je končal na petem mestu, od takrat pa ni ušel pozornosti slovenske novinarske in kolesarske eminence.
Leto 2018 je bilo prelomno še na mednarodni ravni. Po četrtem mestu v skupnem seštevku dirke po Sloveniji, na kateri je za zmagovalcem Primožem Rogličem zaostal dve minuti in 16 sekund, je osvojil dirko, ki ima v mladinskih vrstah zlovešč in pritiska poln vzdevek, “mali Tour”.
Tour de l’Avenir je reprezentančna dirka kolesarjev do 23 leta starosti po francoskih cestah, dobil pa jo je prav Pogačar z zares sijajnimi predstavami na vseh mogočih trasah ter s premetenim dirkanjem. Hitro so se začele primerjave z Eganom Bernalom, kolumbijskim čudežnim dečkom, ki je leta 2017 osvojil isto dirko in nato dve leti kasneje še tisti pravi, veliki Tour.
Po podpisu profesionalne pogodbe z ekipo UAE Team Emirates je Pogačarjeva zgodba dobila nove razsežnosti. Že v svojem tretjem nastopu za novo ekipo je osvojil dirko po Algarveju, nekaj mesecev kasneje je dodal še zmago na dirki svetovne serije po Kaliforniji. Prvič je postal tudi državni prvak v vožnji na čas, v ekipi pa mu nato niso dovolili dirkati na zmago na domači dirki po Sloveniji, na kateri je osvojil četrto mesto, delal pa je za kasnejšega zmagovalca, moštvenega kolega Diega Ulissija.
Njegov prvi veliki trenutek je lani prišel na sploh prvi tritedenski dirki v karieri na Vuelti. Mladi volk se je prišel učiti, spoznavati dolgotrajno trpljenje na veliki dirki, na koncu pa je stal na odru za zmagovalce s stremi sijajnimi etapnimi zmagami. Zvezda je bila rojena. Še enkrat, tokrat na večjem odru. Naslednji cilji pa samoumevni. Nadgraditi nastope s španske pentlje.
Letos je Pogačar hitro izvedel, da bo dirkal na Touru. V prvem delu sezone je znova blestel, nato pa s predstavami nadaljeval četudi je vmes za skoraj štiri mesece posegla koronska kriza. Po zmagi na dirki po Valencii in drugem mestu na predčasno ustavljeni dirki po Združenih arabskih emiratih v februarju, je konec junija znova osvojil naslov državnega prvaka v vožnji na čas pred Rogličem. Na cestni dirki pa je moral priznati premoč močnejšemu rojaku.
V avgustu se je izkazal tudi z izjemnim načrtovanjem forme. Sprva se je na kriterju Dauphine lovil, na koncu pa po vse boljši dnevni formi prišel do četrtega mesta. Nekaj tednov kasneje pa je na Touru pokazal, da ni več nadobudni mladi kolesar, ampak kolesar za največje dirke in najvišja mesta.
Pri 21 letih in 365 dneh (prestopno leto) bo odet v rumeno v Parizu stopil na najvišjo stopničko in, če to ni bil že pred Tourum, postal strah in trepet za naslednje desetletje in več, ko bo kot mladi volk še kako glasno “tulil in grizel”.
