Svojci in prijatelji pogrešanih, med njimi je veliko otrok in najstnikov, so na družbenem omrežju Twitter sprožili iskanje z oznako #Manchestermissing.
V ponedeljek ob 23.35 po srednjeevropskem času se je v Manchestru zgodil domnevni teroristični napad, v katerem je po zadnjih podatkih umrlo 22 ljudi, več kot 50 je ranjenih. Eksplozija je odjeknila po koncertu ameriške pevke Ariane Grande, pop zvezdnice, ki ima med oboževalci večinoma najstnike.
Po eksploziji v preddverju dvorane ob koncu koncerta je v Manchester Areni in tudi pred njo, kjer so sorodniki čakali na obiskovalce koncerta, zavladala panika. Mnogi so panično začeli bežati in osebne predmete pustili za seboj. Med njimi tudi telefone, zaradi česar svojci mnogih otrok še niso našli. Na Twitterju so tako sprožili kampanjo za pogrešane, pod oznako #Manchestermissing objavljajo tudi fotografije pogrešanih.
Meščani Manchestra so medtem obiskovalcem koncerta ponujali prenočišča pod oznako #RoomForManchester. Po poročanju nemške tiskovne agencije dpa je več deset otrok zatočišče poiskalo kar v bližnjih hotelih.
Po poročanju BBC so kmalu po eksploziji ulice Manchestra preplavile modre policijske luči, nebo pa zavzeli helikopterji. Takoj je bilo jasno, da gre za nekaj zelo resnega. Desetine ljudi je v paniki bežalo, čeprav večina ni vedela, kaj se dogaja in pred čim beži. Ko so prišli dovolj daleč od Manchester Arene, kjer je bil koncert, so se mnogi v solzah usedli, da bi se spočili in poklicali svojce.
19-letni študent Sebastian Diaz je v Manchester na koncert prišel iz Newcastla. “Ariana Grande je ravno odpela zadnjo pesem in slišal se je ogromen pok. Videl sem ljudi teči, instinktivno sem tekel z njimi. Znašli smo se v koridorju, v slepi ulici. Grozno je bilo. Našel sem glavni vhod in ljudje so jokali. V hotelu so ljudje jokali v telefone,” je razložil Diaz.
18-letni Calvin Welsford, ki je na koncert prišel iz Bristola, je dejal: “Bil sem v prvi vrsti in zdelo se je, da je do eksplozije prišlo zadaj. Slišalo se je kot strel pištole. Bilo je zelo glasno. Pogledal sem okrog in ljudje so bili povsod, bežali so proti izhodu. Bila je panika. Varnostniki so nam rekli, naj gremo, toda bili so prijazni.”